Groza je v Sarajevu še danes otipljiva. Dovolj je odpreti enega izmed zrcalnih predalov v muzeju ob Velikem parku. V njih ležijo plišaste igrače, šolski zvezki, športni copati, violine – predmeti otrok, ki so bili ubiti med vojno v bosanski prestolnici. V enem izmed predalov je poleg zapisa »Irina Čišić 1992–1993« tudi izstrelek kalibra 7,9 mm.
Irina je bila ustreljena štiri dni po svojem prvem rojstnem dnevu. Ravno se je naučila hoditi in reči »tata«, ko je umrla pred očmi svoje matere. Po uradnih podatkih je med skoraj štiriletnim obleganjem Sarajeva umrlo več kot 1600 otrok, piše Der Spiegel.
Morda pa vsi storilci le niso bili bosanski Srbi?
Premožni evropski vikend ostrostrelci
Ta sum zdaj, 30 let po vojni, preiskuje tožilstvo v Milanu. Po kazenski ovadbi naj bi premožni Evropejci ob pomoči srbskih organizatorjev potovali na »safari« – lov na ljudi v hribe nad Sarajevom. Za ubijanje otrok in nosečnic naj bi zaračunavali najvišje cene.
Sarajevo simbolizira eno najbolj krvavih poglavij v Evropi v drugi polovici 20. stoletja: obleganje mesta je zahtevalo več kot 11.000 življenj. Doslej so bili obsojeni le štirje ključni odgovorni, med njimi politični vodja bosanskih Srbov Radovan Karadžić in general Ratko Mladić.
Medtem milanska tožilca Alessandro Gobbis in Marcello Viola preiskujeta sum večkratnega umora iz nizkotnih nagibov, pri čemer prva imena obtožencev že krožijo. V primeru obsodbe jim grozi dosmrtni zapor.
Kazenski ovadbi, ki jo je vložil italijanski novinar Ezio Gavazzeni, se je pridružil pravnik, čigar beseda ima težo: upokojeni sodnik Guido Salvini, ki že desetletja uživa ugled neustrašnega preiskovalca. V Sarajevu se je dogajalo nepredstavljivo in ljubiteljski lovci so tam za zabavo streljali na ljudi, je Salvini dejal v televizijskem intervjuju. »Zahvaljujoč številnim različnim virom o tem ni več niti najmanjšega dvoma.«
Motiv naj bi bila »patološka želja po ubijanju«, geslo za zainteresirane pa »jeleni za lokostrelce«. Po njegovih besedah naj bi iz Italije prihajalo na desetine storilcev. Zahvaljujoč izpopolnjenemu sistemu so s pomočjo helikopterjev in terenskih vozil iz Beograda prispeli v hribe nad Sarajevom. Večina storilcev se je »po koncu tedna kot v ameriški grozljivki« iz Bosne vrnila nazaj domov v vlogo »vzornega družinskega očeta«. V vsakdanjem življenju so zasedali vodilne položaje, v Italiji pa so svoj »počitniški paket« v gotovini plačali vnaprej – zanje naj bi bil ta morilski spektakel kot »videoigra«.
Zakaj preiskave šele zdaj, čeprav so sumi obstajali že veliko prej?
Italijanski in bosanski časopisi so o tem poročali že prej. Corriere della Sera je leta 1995, v zadnjem letu vojne, objavil članek z naslovom »Počitnice v Bosni, lov na ljudi vključen«. Gasilec, ki je med vojno delal v Sarajevu, je leta 2007 pred sodiščem v Haagu predstavil indice o očitno tujih moških, ki jih je opazil na srbski strani. Imeli so »orožje, ki je bilo bolj primerno za lov na divje prašiče v Schwarzwaldu kot za ulične boje na Balkanu«. Nekdanji uslužbenec bosanske vojaške obveščevalne službe pa je poročal o potovanjih iz Trsta proti Sarajevu z namenom lova na ljudi.
S svojim filmom Sarajevo Safari je slovenski režiser in scenarist Miran Zupanič leta 2022 temo dokončno prinesel v javnost, kar je Gavazzenija spodbudilo k raziskovanju.
Po Gavazzenijevih raziskavah naj bi na safariju sodelovalo okoli 230 Italijanov, poleg njih pa še Francozi, Belgijci ter Švicarji in Avstrijci.
Rožnati tulci za ustreljene deklice
Na srbskem ozemlju naj bi se »turistom« pridružil lokalni pribočnik. »Naša glavna naloga je bila šteti ustreljene žrtve,« poroča priča pod psevdonimom Francoz, »in jih zaračunati strelcem. Njihovo plačilo je nato šlo organizacijski agenciji.«
Kot trofeje naj bi lovci na ljudi domov odnašali svoje tulce, večinoma kalibra 7,62 x 51 mm, obarvane glede na starost žrtve: za dečke modro, za deklice rožnato, za vojake rdeče in zeleno, za odrasle ženske rumeno, za stare moške črno in modro. Proti koncu vojne naj bi se tarife za uboj vsaj potrojile – za otroka do 100 milijonov lir, kar po današnjem tečaju znaša okoli 50.000 evrov.
Neki Italijan naj bi po poročanju Francoza v šestih urah ustrelil dva otroka, žensko in tri starejše osebe. »Safari«, ki bi ga vključno z vsemi storitvami organizatorjev lahko stal do 200.000 evrov. Priča pravi, da je dolgo okleval s priznanjem. Nekdanji organizatorji lovov na ljudi so močni in neusmiljeni. »Zakaj bi tvegal svojo kožo pri ljudeh, ki si dajo iz kože drugih ljudi izdelati mokasine?«
Obtožbe proti srbskemu predsedniku
A duhovi bosanske vojne grozijo, da bodo dohiteli tudi Aleksandra Vučića, srbskega predsednika. Hrvaški novinar Domagoj Margetić na podlagi kazenske ovadbe, vložene novembra na milanskem tožilstvu, trdi, da je Vučić v mladih letih kot vojni prostovoljec v četniški enoti pod poveljstvom Slavka Aleksića služil na judovskem pokopališču – in tam prišel v stik s tujimi lovci na ljudi. Že leta 2013 je radikalni srbski politik Vojislav Šešelj pred haaškim tribunalom izrekel podobne obtožbe: »Preden je vstopil v našo stranko, je bil (kasnejši) generalni sekretar Aleksandar Vučić prostovoljec pri Slavku Aleksiću na judovskem pokopališču.«
Kosovski premier Albin Kurti zdaj zahteva mednarodno kazensko sodišče, saj je »vse več informacij in dejstev o 'sarajevskem safariju', v katerem naj bi sodeloval srbski predsednik Aleksandar Vučić«. Vučić je zadnje obtožbe prek svoje tiskovne predstavnice zavrnil kot »tipičen primer zlonamerne dezinformacije«. V devetdesetih letih naj bi bil tam kot novinar in prevajalec »brez kakršnega koli stika z vojaškimi strukturami« in ni sodeloval v bojih.
Toda v zadnji sobi kavarne v hrvaški prestolnici Zagreb raziskovalec Margetić razkriva dokumente, ki naj bi potrjevali njegove hude obtožbe proti Vučiću. Med njimi je domnevni zapisnik iz avgusta 1992, prvega poletja vojne v Bosni. V njem četniški poveljnik odreja, da se prostovoljcu Vučiću izroči polavtomatska puška znamke Zastava M59/66. V nadaljnjih zapisih iz leta 1993 poveljnik navaja, da Vučić sodi med prostovoljce, ki so pooblaščeni za spremstvo »tujih gostov«, in da je oddal 20.000 nemških mark, ki jih je pred tem na judovskem pokopališču v Sarajevu »doniral italijanski gost« z imenom Roberto R.
Gre za hude obtožbe, ki jih morajo zdaj preveriti v Milanu: Vučić, predsednik države kandidatke za pridružitev EU, nekdanji pomočnik pri smrtonosnem početju v Sarajevu? Srbska stran dvomi o pristnosti Margetićevih dokumentov. Treh ključnih prič, nekdanjih četniških poveljnikov, ni več mogoče zaslišati, med septembrom in decembrom 2025 so v deloma nepojasnjenih okoliščinah umrli.
Je Trst igral ključno vlogo?
Da se je veliko teh srhljivih safarijev očitno začelo v Trstu, je bilo po besedah italijanskega bivšega diplomata znano že leta 1994. Zdaj pa se krepijo indici, da je to jadransko mesto morda igralo ključno vlogo pri poslu z lovom na ljudi.
Danes 73-letni Roberto Ruzzier je bil eden prvih, ki naj bi opazili nekaj o organiziranih vikend izletih v Sarajevo. Nekega dne, pravi, je beseda nanesla na skrit oglas, s katerim so oglaševali izlete v Sarajevo.
Po pričevanjih naj bi v Črni gori rojen lastnik avtomehanične delavnice v Trstu pod pretvezo dostave zdravil v Bosno organiziral transport oboroženih lovcev na ljudi proti Sarajevu. Ali so s čarterskimi leti proti vzhodu vzletali tudi s tržaškega letališča, še preiskujejo.