S tem se je lani v Nemčiji zgodil še en preobrat: če so doslej kristjani, organizirani v obe največji cerkvi, evangeličansko in katoliško, predstavljali še večino prebivalstva, leta 2020 jih je bilo 51 odstotkov, so od lani v manjšini. Njihov delež je padel na 49,7 odstotka. Kmalu po združitvi obeh Nemčij jih je bilo še več kot 70 odstotkov.
Že od preloma tisočletja obe cerkvi na leto izgubita od 0,6 do 0,8 odstotka deleža prebivalstva, toda še posebej v zadnjem času se je število izstopov iz obeh cerkva podvojilo, celo do 1,6 odstotka na leto v nekaterih katoliških škofijah. To gre le deloma pripisati razočaranju vernikov zaradi številnih škandalov in spolnih zlorab v katoliški cerkvi.
Kot poroča skupina Fowid, ki se ukvarja z raziskovanjem svetovnih nazorov, več kot 40 odstotkov nemškega prebivalstva ne pripada nobeni religiji, njihovo število pa konstantno narašča. Res je sicer, da poleg katolikov in evangeličanov obstaja še nekaj krščanskih cerkva, skupaj z njimi je delež krščanskega prebivalstva še vedno 58-odstoten, a kljub temu je trend za obe največji cerkvi v Nemčiji zaskrbljujoč.
Nedavno so se ljudje, ki ne izpovedujejo nobene vere, po zgledu judov in muslimanov organizirali v Osrednji svet brezvernikov in naslednje desetletje razglasili za »sekularno desetletje« v predvidevanju, da do leta 2032 v Nemčiji večina prebivalstva ne bo pripadala nobeni religiji. Carsten Ferk, sociolog pri omenjeni raziskovalni skupini, ki jo je ustanovil do cerkva kritičen sklad, imenovan po Giordanu Brunu, meni, da se bo to zgodilo še prej, v šestih ali sedmih letih, saj se izstopi iz obeh cerkva zadnja leta množijo precej bolj, kot je kdor koli pričakoval. Po podatkih cerkva iz letošnjega leta šteje katoliška cerkev v Nemčiji manj kot 22 milijonov vernikov in evangeličanska manj kot 20 milijonov. Po projekcijah obeh cerkva naj bi bilo do leta 2060 v Nemčiji krščanske vere le še 30 odstotkov prebivalstva.
Kancler prisegel brez boga
Toda kot pri mnogih temah se tudi pri vprašanju boga »obe Nemčiji« močno razlikujeta. Vzhodna Nemčija je sekularna, kot denimo Češka, Švedska ali Nizozemska. Na vzhodu Nemčije obe največji cerkvi vključujeta manj kot 25 odstotkov prebivalstva. Na zahodu jih je še vedno okoli 60 odstotkov, le da se 30 let po združitvi obeh Nemčij zahod počasi približuje vzhodu. Povsem drugače, kot so pričakovali.
Mnoge sociologe je takšen razvoj močno presenetil, saj so računali, da se bo pripadnost religiji po koncu državno zapovedanega brezverstva v Nemški demokratični republiki po padcu berlinskega zidu na vzhodu okrepila. Vendar so se s takšnimi napovedmi pošteno ušteli. Ljudje v novih nemških deželah so tudi 30 let po združitvi prav tako vztrajno daleč od obeh cerkva, kot so bili pod komunističnim režimom, v novih deželah se kar 70 odstotkov prebivalstva opredeljuje za brezvernike.
Za obe cerkvi je tak razvoj manj problematičen, ker se financirata tudi s pomočjo cerkvenega davka, leta 2018 je tako denimo v blagajno katoliške cerkve priteklo več kot 6,6 milijarde evrov, pri evangeličanski cerkvi pa skoraj 5,8 milijarde evrov. Ne glede na to, da iz njihovih vrst beži vse več vernikov, se namreč zaradi porasta blaginje in dobre konjunkture to pri denarju za zdaj ne pozna in so prihodki iz tega naslova vsako leto večji.
Več skrbi cerkvenim dostojanstvenikom povzroča bojazen, da obe cerkvi s tem izgubljata vpliv v družbi in politiki, kar med drugim lahko pomeni diskusijo o stvareh, ki so se jim doslej zdele samoumevne, denimo o cerkvenem davku nasploh, o verskem pouku v šolah in o verskih oddajah na javni televiziji. Navsezadnje je s socialnim demokratom Olafom Scholzem tokrat na oblasti prvi kancler, ki je agnostik in ki pri zaprisegi, v nasprotju z drugimi doslej, boga ni omenil. Enako tudi sedem ministrov od 16, v koalicijski pogodbi pa o krščanstvu ni niti besede.
