»Moja mama je do pred kratkim delala za državno naftno podjetje, kjer je preživela 20 let. S tega vidika je bila moja družina na boljšem kot marsikdo. Zato sta starša kljub vsemu, kar se je v državi dogajalo, še vedno na neki način podpornika aktualne vlade,« na vprašanje, kako doma gledajo na padec predsednika Nicolasa Madura, odgovori Venezuelka Maria Fuente, ki zadnjih osem let živi na Slovaškem. Prihaja iz okolice Maracaiba, drugega največjega mesta v državi. Po napadih je takoj poklicala brata, pravi, saj ta gleda na stvari bolj realistično kot starša.
Nekateri mediji po svetu so poročali o bombnih napadih, drugi, da se je začela vojna. Kako so to doživljali doma?
Brat je dejal, da je vse pravzaprav mirno. Moji doma se tudi niso kaj posebej pripravljali, saj so bile grožnje z ameriško intervencijo že velikokrat napovedane, pa jih nikoli ni bilo. Pisala sem tudi bratrancu, ki je dolgo delal v vojski in boljše pozna stvari. Dejal je, da je šlo za natančno, »kirurško« vojaško operacijo, v kateri ni bilo ranjenih civilistov, in da ne gre za vojno. Vendar so v tistem trenutku vedeli le, da so odpeljali predsednika in njegovo ženo, ničesar drugega. V mednarodnih medijih je bila slika drugačna, kot da je šlo za obsežen raketni napad na prestolnico in podobno. Šlo je za nekaj povsem drugega, ciljali so le vladna poslopja, in kolikor vem, civilnih žrtev na srečo ni bilo.
A četudi je bilo v Maracaibu vse mirno, je bil brat zelo zaskrbljen za svojo družino, za prihodnost, pričakuje še enega otroka. Čeprav smo dolgo čakali na to, da se rešimo Madura, pa Združene države Amerike nimajo ravno dobrega slovesa glede vojaških intervencij v Latinski Ameriki. Prav tako je veliko vprašanje, kakšni so v resnici Trumpovi nameni. Brat je dejal, da se lahko vse skupaj konča zelo slabo, če Trump ne bo drugačen od venezuelskega režima. Zame, ki živim na tujem, to ni tak problem, zanje, ki živijo vsakodnevno venezuelsko realnost, pa je lahko velik.
Pravkar ste govorili tudi z očetom v Maracaibu.
Moj oče te ameriške akcije seveda ne podpira. Širijo se govorice, da naj bi ameriškim specialcem celo pomagali nekateri ljudje iz naše vojske, da naj bi zdaj nekatere ljudi aretirali zaradi državne izdaje. Sicer v našem mestu ljudje ne praznujejo Madurovega padca, protestirajo pa tudi ne. Vsi čakajo, kaj bo. Sicer pravi, da je šel po nakupih in na črpalko ter da vse deluje normalno.
Se bojite državljanske vojne?
Se. S sorodniki smo se pogovarjali, kako bo zdaj reagiral preostanek obstoječe vlade. Od njega je odvisno, ali se bo država ognila večjemu konfliktu ali ne. Če bodo vodilni sodelovali z Američani, bo tranzicija verjetno nekoliko lažja, saj ne bo večjega upora tistih, ki še vedno podpirajo Madura. Če pa bodo ti ljudje sčasoma pozvali k uporu – in bojim se, da se to lahko zgodi –, se lahko stvari obrnejo na slabo. Imam občutek, kot da vsa država čaka, kaj se bo zgodilo v Caracasu. Dodati je treba, da so zaradi vseh protivladnih protestov v preteklosti, izginotij ljudi, pobijanja, težkega življenja in tako naprej mnogi Venezuelci tudi utrujeni od vsega skupaj in si želijo le miru.
Tudi za ceno podrejenosti do ZDA?
Naj razložim bolj nazorno in lažje razumljivo. Venezuela je ženska, ki je bila poročena z zelo nasilnim moškim – vlado. In ta žena leta in leta prosi sosede, v tem primeru sosednje države, naj ji pomagajo, saj jo mož tepe in bo umrla, toda nihče ne naredi nič. Zdaj pa se je nekdo, prav tako nasilen sosed, ki živi malo dlje stran, odločil, da ne želi več poslušati tega kričanja, in je Venezuelo odrešil nasilnega moža. Vsi drugi sosedje nas zdaj sprašujejo, zakaj smo pustili, da nam pomaga ta nasilnež, ki bo sicer Madura odpeljal v ječo, a nam bo hkrati iz hiše pokradel vse, kar imamo. Vendar je Venezueli po vseh teh letih nasilja, pretepanja in težkega življenja vseeno, kaj bo sosed odnesel, saj si želi le mirno življenje.
S krajo verjetno mislite na velike naftne rezerve …
Ljudje si želijo osnovnih storitev, kot so čista voda iz pipe, elektrika, ki je ne zmanjkuje. In tisti, ki bo to zagotovil, lahko vzame tudi nafto. Venezuelsko nafto so že tako dolga leta napol zastonj odvažali Kitajci.
Ampak da ena država ugrabi predsednika druge države?
To, da so odpeljali predsednika, ni bil pravi način, je bil pa verjetno edini. V preteklosti je bilo ogromno opozicijskih protestov, bile so volitve, a nič se ni spremenilo. Tudi vojska ni se ni uprla, saj je režim poskrbel, da so bili vojaki zelo dobro nagrajeni za svojo zvestobo. Tako bi lahko rekla, da so ljudje pripravljeni podpisati pakt s hudičem, samo da se nekaj spremeni. Ljudje v Venezueli ne marajo Trumpa, a se precej bolj bojijo, da bi postali nova Kuba z dosmrtnim predsednikom.
So mnoge venezuelske družine razdeljene tako, kot je vaša? Mislim seveda na politični pogled ...
Leto 2012 (Hugo Chavez je po spremenjeni zakonodaji četrtič zmagal na volitvah in kmalu za tem umrl, nasledil ga je Maduro) je bilo streznitveno za Venezuelo in mislim, da so se ljudje takrat po večini odločili, ali podpirajo chavizem ali ne. Ironično se verjetno podobno dogaja zdaj v ZDA, kjer se ljudje ločijo na goreče podpornike in tiste, ki Trumpa sovražijo. Pri nas v Venezueli je ta razkol prišel precej bolj generacijsko. Mladi, ki so odrasli s pomanjkanjem elektrike, ki so stali v vrstah za hrano in za povsem vsakodnevne stvari, so v nekem trenutku rekli, da tega ne želijo več. Sploh, ker so mnogi med njimi kdaj potovali v tujino in so videli, da drugje ni tako. In tako se tudi oblikujejo različni politični pogledi znotraj družin.
Verjamete obtožbam Madura v povezavi z mamili?
Moram reči, da je vsaj naša percepcija, da gre pri obtožbah glede drog bolj za izgovor. Droge v povezavi z Madurom niso bile nikoli nekaj, kar bi bilo izpostavljeno. Šlo je bolj za ugrabitve, izsiljevanja in podobno. Če bo obsojen zaradi zločinov proti človeštvu, je kriv, glede tihotapljenja drog pa težko rečem. Ko sem še živela v Venezueli, se o tem ni govorilo. Veliko pove to, da vsi vemo, da je sosednja Kolumbija največja izvoznica drog, tudi v ZDA, pa glede tega Američani nikoli niso ukrenili ničesar.
