Z izraelskimi napadi na Iran, Libanon, hutijevske dele Jemna in Gazo se je močno spremenila podoba Bližnjega vzhoda, sile tako imenovanega šiitskega polmeseca pa so močno zdesetkane. S padcem Asadovega režima se je prekinila tudi oskrbovalna pot Irana do Hezbolaha. Hkrati teheranski režim, ki se sooča s stopnjevanim pritiskom Izraela za nov napad na šiitsko republiko, ponovno pretresajo obsežni protesti prebivalstva zaradi nevzdržnih gospodarskih razmer.
Po šestih dneh demonstracij, ki so se razširile na več kot trideset iranskih mest in prinesle prve žrtve med protestniki, se napetosti kljub pripravljenosti režima na dialog zgolj še stopnjujejo. Temperaturo dviguje pripravljenost ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da na Iran vnovič izvede napad, če bodo tamkajšnje oblasti krvavo zatrle protestnike, ki na ulicah protestirajo proti režimu, zahtevajo boljše življenjske pogoje, ponekod pa se sliši tudi zahteve za vrnitev vladavine šaha. Iz Irana že prihajajo svarila, naj se Trump ne igra z ognjem. Ali Laridžani, svetovalec za nacionalno varnost vrhovnega verskega voditelja, ajatole Alija Hameneja, je jasno sporočil, da ima vpletanje v notranjepolitične razmere v Iranu lahko regionalne posledice. »Vmešavanje ZDA v iranske proteste bi povzročilo kaos v celotni regiji,« je dejal Laridžani. Predsednik parlamenta Mohamad Bager Kalibaf je pozneje jasno dejal, da lahko legitimna tarča za Iran postanejo ameriška oporišča v regiji, »če se bo ameriška pustolovščina nadaljevala«.
Razkol med zaveznicama protihutijevske koalicije
Bližnji vzhod bo v letu 2026 na popolnem političnem prepihu. Izraelski zunajsodni poboji in vojaški napadi so porušili številne stare dogovore v regiji. Osrednji regionalni akterji – poleg Izraela še Savdska Arabija in Združeni arabski emirati (ZAE) – na novo opredeljujejo svojo bližnjevzhodno politiko. Preoblikovanje razmer v obdobju pričakovanja druge faze Trumpovega mirovnega načrta je trenutno najopaznejše na jugu Arabskega polotoka in na Afriškem rogu, ki sta zaradi bližine trgovskih poti v Rdečem morju geostrateško ključni območji. Razmerja znotraj Jemna se spreminjajo z izjemno hitrostjo. Savdska Arabija je decembrsko ofenzivo sil Južnega prehodnega sveta (STC) na ozemlja pod nadzorom vladnih sil razumela kot neposredno grožnjo lastni nacionalni varnosti. Oslabitev ali morebiten padec mednarodno priznane jemenske vlade je scenarij, ki ga želi savdskoarabski dvor preprečiti za vsako ceno.
Čeprav so bile sile ZAE del koalicije pod vodstvom Savdske Arabije v boju proti hutijevcem, ki jih podpira Iran, je podpora nasprotnim jemenskim frakcijam dokončno poglobila razdor med Riadom in Abu Dabijem. Po ultimatu mednarodno priznane jemenske vlade pod vodstvom Rašada Al Alimija, naj sile ZAE v enem dnevu zapustijo državo, je Abu Dabi privolil v umik.
Novi zračni napadi Savdske Arabije
Združeni arabski emirati so se odločili končati svojo protiteroristično prisotnost v Jemnu, čeprav so sprva vztrajali, da napadeni tovor v pristanišču Mukala ni vseboval orožja, temveč opremo za njihove enote. Savdska Arabija in vladne sile Rašada Al Alimija so zdaj odločene potisniti STC na položaje, ki so jih zasedali pred decembrsko ofenzivo. Ob tem naj bi se pritisk na sile STC po zagotovilih južne administracije dogajal tudi s pomočjo novih zračnih napadov Savdske Arabije na položaje STC ob savdsko-jemenski meji.
Rušenje protihutijevske koalicije v Jemnu povzroča skrbi ameriški administraciji, čeprav so v Washingtonu že navajeni, da njihovi zaveznici z Arabskega polotoka pri regionalnih konfliktih pogosto stojita na nasprotnih bregovih. V sudanski državljanski vojni Riad denimo podpira vladne sile generala Abdela Fataha Al Burhana, medtem ko ZAE podpirajo Sile za hitro posredovanje (RSF) generala Mohameda Hamdana Dagala. Državi se razlikujeta tako glede kvot za črpanje nafte kot tudi v odnosu do Izraela. Medtem ko so v ZAE odnose normalizirali s sklenitvijo Abrahamovih sporazumov, Savdska Arabija k njim še ni pristopila, kljub vztrajnim poskusom Izraela in ZDA, da bi Riad z različnimi ponudbami prepričali v vzpostavitev diplomatskih odnosov s Tel Avivom.
Kaj načrtuje Izrael?
Drugi del interesnega preoblikovanja je vezan na nasprotno stran ožine Bab el Mandeb, ki loči Arabski polotok od Afrike. Nedavno izraelsko priznanje državnosti Somalilanda – mednarodno nepriznanega separatističnega dela Somalije – kaže na željo Izraela po širitvi regionalnega vpliva v neposredno bližino zahodnega dela Jemna, ki ga obvladujejo hutijevci. Izrael je z uradnim priznanjem sicer sledil tihemu priznanju Somalilanda Združenih arabskih emiratov, ki se je zgodil že pred osmimi leti. Takrat je namreč Abu Dabi od somalilandovskega parlamenta dobil zeleno luč za civilni in vojaški razvoj pristanišča Berbera. Vanj so vložili več kot 400 milijonov dolarjev, zato da bi ta postal alternativa pristanišču v Džibutiju.
S svojo 850 kilometrov dolgo obalo in strateškim pristaniščem Berbera Somaliland predstavlja potencialno odskočno desko tudi za izraelske napade na hutijevce. Somaliland se je v preteklosti omenjal tudi kot eno izmed območij, kamor bi Izrael utegnil prisilno preseliti Palestince iz Gaze. Vzpostavitev odnosov s Somalilandom Izraelu lahko koristi tudi kot vzpostavljanje politične protiuteži Turčiji v Somaliji. Turčija, s katero se Izrael posredno spopada tudi za vpliv v Siriji, ima namreč v Somaliji svoje vojaško oporišče.