Obmejno bosansko mesto je najbolj severozahodna točka Bosne in Hercegovine, slednja ima pa s Turčijo podpisan sporazum o prosti trgovini. Ni carin. Če kupuješ v Kladuši, je torej enako, kot če kupuješ v Istanbulu. »No, po robo ne hodimo v Turčijo, čeravno tudi kdaj, a je zamudno, saj pot traja po 20 ur in več. Raje se zapeljemo do Sandžaka ali pa do Brčkega, kjer je glavni grosistični center,« pove eden od prodajalcev na kladuški tržnici. Ta je že lep čas priljubljena tudi med Slovenci. Ne samo med prebivalstvom Bele krajine in Dolenjske, ampak tudi širše. Kar je Slovencem nekoč pomenil tržaški Ponterosso oziroma prodajalne onkraj avstrijske meje, je danes Kladuša.
Zagamani Krajišniki
Kladuša to ni po naključju, kajti Kladuša je bila vedno posebna. Do 16. stoletja je območje pripadalo Hrvatom, dokler ga niso zavzeli Turki, s čimer je Kladuša postala najbolj zahodna točka turškega cesarstva. In točka, od koder so se Turki podajali na vojaške pohode proti zahodu. Zgodovina kraja je temu primerno krvava. Krajišniki veljajo za zagamane ljudi, obenem pa tudi za samosvoje in poslovno spretne.
Kot tipični mejaši so se stoletja ukvarjali s trgovanjem, preprodajo, švercem. Kasneje, leta 1878, je Kladuša kot zadnje območje v BiH podlegla avstro-ogrski vojski, kot specifično trmasti pa so se Krajišniki pokazali tudi v drugi svetovni vojni. Nurija Pozderac, muslimanski politik, rojen v 35 km od Kladuše oddaljenem Cazinu, je bil, čeravno izpričan musliman, član Avnoja. Iz njegove družine izhajata brata Hamdija in Hakija Pozderac. Predvsem prvi je bil vodilna figura bosansko-hercegovske politike 70. in 80. let prejšnjega stoletja, ko je BiH gospodarsko najbolj napredovala. Energoinvest, UNIS, Hidrogradnja, UPI, Soko, Hepok, Famos in seveda Agrokomerc iz Velike Kladuše, vse to so podjetja, ki so bila ustanovljena v tistih letih. Razvpiti Agrokomerc iz Kladuše je začel obratovati leta 1969. V svojih najboljših časih je podjetje zaposlovalo 13.000 ljudi, z živilskimi izdelki je oskrbovalo tako JLA kot nekatere armade Nata. A poslovni gigant se je zrušil leta 1986, ko je v nekem obratu izbruhnil požar, za katerega se danes trdi, da je bil podtaknjen zato, da je lahko Služba državne varnosti, ki je prevzela preiskavo, vstopila v podjetje in pri pregledovanju poslovnih papirjev odkrila »malverzacije z menicami brez kritja v vrednosti 400 milijonov ameriških dolarjev«. Fikret Abdić pa je bil obtožen »kontrarevolucionarnega ogrožanja družbene ureditve«. Dandanes se afero vrednoti kot prirejeno zaroto proti bosanskemu političnemu vrhu s Hamdijo Pozdercem na čelu.
Župan Kladuše, ki je nemara prvi gospodarstvenik – politik z naših in bližnjih nam področij, je bil kasneje v zaporu še enkrat. V drugem primeru zaradi vojnih zločinov, saj je v bosanski vojni ustanovil povsem svojo avtonomno pokrajino s svojo vojsko, ki se je še najbolj borila proti vojski Alije Izetbegovića. Muslimani proti muslimanom torej, pri čemer naj ponovimo, da je bil Hamdija Pozderac glavni politični boter Abdića oziroma da je Pozderac bistveno zaslužen tudi za afirmiranje muslimanov kot naroda. Kot narod so bili prvič prepoznani na popisu prebivalstva leta 1971.
Približek med ponaredkom in originalom
Teh nekaj dejstev je za razumevanje specifike Kladuše oziroma širše Krajine nujnih. V luči teh podatkov je nemara treba razumeti dejstvo, da v Kladuši ni nikakršen problem plačevati v evrih (kar v Tuzli na primer je), kot tudi to, da je mladež na ulici oblečena izrazito evropsko ali da takrat, ko se iz minareta oglasi mujezin, v gostinskih lokalih ne utišajo svoje glasbe. Kar se v Skopju na primer dogaja.
Do gospoda Abdića se ni dalo priti, je pa zato ostankov bližnje kladuške zgodovine obilo. Tudi na sami tržnici. »Nekoč sem bil upravnik pošte v mestu tu poleg, še prej pa poslovodja v Agrokomercu,« razloži gospod Nusret, prodajalec na kladuški tržnici. Že dvajset let je specializiran za jeans. V pripeki ali mrazu dežura ob svoji stojnici s krojaškim metrom okoli vratu in čaka kupce. »Levisk ni več. Ne smejo jih več delati, ker so postale inšpekcije stroge, a lahko vam ponudim povsem isti kroj, le druga oznaka bo. Poglejte izjemne hlače za 13 evrov,« pove gospod, katerega stare trgovske manire ter poslovna prijaznost bi si zaslužile ugleden butik, ne pa površno zbite stojnico. A pri jeansu ne gre samo za inšpekcijski pritisk. Roba je kakopak iz Sandžaka, ki je še ena izmed avtonomnih mejnih balkanskih pokrajin, in v zadnjih 30 letih se je razvil v prestolnico jeansa. »S poslom so tamkaj začeli pred 40 leti, ko so kavbojke začeli šivati v malih krojaških delavnicah, do danes pa so se razvile v velike obrate,« dodatno pojasni gospod Nusret. Po nekaterih podatkih v Novem Pazarju, glavnem mestu Sandžaka, dnevno izdelajo 10.000 hlač iz jeansa. V začetnih desetletjih so predvsem kopirali različne modele Levisa, danes pa Sandžak premore svoje znamke, kot sta Brug ali Denistar. Inšpekcija torej ni nujno glavni razlog za izostanek Levisa, ampak je treba upoštevati, da so Sandžaklije uveljavili svoje znamke. Levisa niti ne potrebujejo več. Ponarejati…
Za zahtevnejšega kramarja kladuška tržnica ni pretirano pestra, glede osnovnih artiklov pa je vendarle nadvse ugodna. Karkoli pogledaš, je vsaj polovico cenejše kot na Hrvaškem ali v Sloveniji. Od kite domačinskega česna, za katero plačaš vsaj 5 evrov manj kot na ljubljanski tržnici (in zagotovo ni kitajski), prek žarnic, orodja, takšne in drugačne hrane, tekstila, zdravil, ki so cenejša, pa še nekatere zadeve se da dobiti brez recepta. Če moraš za PVC-okno 80 cm x 80 cm v Sloveniji odšteti okoli 100 evrov, vam ga v Kladuši prodajo za 40. Celo mamila so cenejša. Tableta ekstazija v Kladuši naj bi stala dva evra. Tukaj so še avtomehanične (menjava zimskih gum jeseni) in dobro znane zobozdravstvene ugodnosti ter seveda jagnjetina in čevapčiči za srečen konec. Mimogrede, čeravno je lokalno prebivalstvo prijazno, so natakarji v Kladuši obupni. Počasni in pregovorno nerazpoloženi.
Misterij povpraševanja po zavesah
Iz Slovenije in Hrvaške sicer prihaja glavnina kupcev, čeravno se je v tržničnem bifeju, kjer se je na peči na drva cmaril pasulj, dalo zaznati tudi pristno nemščino, »Zakaj prodajam zavese? Ker se prodajajo,« se nasmehne lastnik bleščečega salona zaves Zana v centru Kladuše. Postavil jo je po dvajsetih letih »štantiranja« na tržnici, kjer pa prav tako še ni opustil primarne dejavnosti. »Če se cena za meter zaves na Hrvaškem in v Sloveniji, da bolj zahodnih držav niti ne omenjam, začne pri 7 evrih, se pri nas začne pri 2,5 evra.« Trgovin z zavesami je v Kladuši vsaj toliko kot športnih stavnic, v katerih stavniške kvote, mimogrede rečeno, niso bistveno boljše od slovenskih. »Vi tega ne razumete. Ženske imamo rade zavese in jih bomo vedno kupovale,« pove gospodična, ki je v hladni, deževni in slabše obljudeni soboti ponujala blago na prostem. Gneča je bila manjša kot sicer, številne slovenske registrske tablice pa so bolj ali manj pripadale ljudem, ki so po poreklu iz kladuškega okrožja. In ki tudi na obisku kraja, iz katerega prihajajo njihovi starši, med seboj neredko govorijo slovensko. Na primer: »Azra, glej, kako pada dež.«
Ljubljančanka Vesna je pojasnila: »Ogromno nas, ki živimo v Sloveniji, je od tukaj, nasploh je gastarbajterjev iz Krajine veliko. Kar se vidi tudi po hišah. Kanček bolj izurjeno oko lahko hitro prepozna, ali človek dela v Sloveniji, Švici, Nemčiji ali kje drugje. Po hiši vidiš, saj jo je praviloma naredil v stilu, ki je prevladujoč v državi, kamor je šel delat.« Gospod Dino, vedri Kranjčan, je z družino kupoval športne copate. »Pogosto sem tukaj, saj sem si tukaj uredil tudi vikend. Kadar kupujem, pa kupim po več parov, ker so doma za njih zainteresirani vsi.« Za pohodniške športne copate Salomon, kakršne pri nas stanejo med 50 in 100 evri, je treba pri gospodu Mustafi odšteti 20 evrov. Ob kančku barantanja tudi kak evro manj. Roba je iz Kitajske, Madžarske, Turčije. »Konec koncev, v čem pa je razlika? Tako original kot ponaredek sta narejena v Vietnamu! Vendar to ni več hec. Prodajati znane znamke je postalo problematično, ker je začela prihajati inšpekcija. Po dvajsetih letih bom prenehal s tem. Odprl bom trgovino, vendar ne več s športno obutvijo. Mesec dni nazaj so mi odnesli za 2000 evrov robe, kar je boleč udarec,« pove gospod Mustafa. Pogoji poslovanja se v BiH, ki si očitno prizadeva izboljšati vtis pred Brusljem, nasploh ostrijo. Do nedavnega so lahko ljudje prodajali, ne da bi imeli registrirano podjetje, zdaj pač ne več. Tudi še kako drugače je prodajanje na prostem mukotrpen posel. »Vstajava ob štirih. Za to, da vse razloživa, potrebujeva dve uri in pol, in ravno toliko za to, da štant spet pospraviva. A kaj morem. Sem iz obrtniške družine in imam rada denar,« se na svoj račun poheca vesela Jasminka, pri šestdesetih letih veteranka kladuške tržnice, ki s soprogom živi od prodaje tehničnih predmetov. Gospod, ki je na drugi strani ponujal suhe slive in hruške, je imel avto s koprsko registracijo. »Prijavljen sem v Sloveniji, delam pa tako tam kot tukaj,« pove. Ni kaj. Spoštovanja vredni borci, vajeni cijazenja, paketov, prenaloženih prtljažnikov avtomobilov, vročine, mraza, puščajočih PVC-streh, blata in neumornega trgovanja. Z vsem. S fotografom mimogrede dobiva tudi ponudbo, da prepeljeva čez mejo emigrante. »Tisočak na glavo. Opremljeni bodo z vsemi dokumenti,« je navrgel ponudnik.
Za blago ni ovir
Kladuša in njena okolica je to pomlad tista točka v regiji, ki je najbolj obremenjena z migrantsko problematiko. Od januarja do marca letos je v BiH ilegalno prestopilo 812 ljudi, 937 oseb pa je bilo na meji med BiH in Srbijo, od koder ljudje prihajajo, zasačenih in vrnjenih nazaj. A to je druga zgodba. Torbice, športni copati in druga roba imajo manj težav z vstopom. Pravzaprav nepričakovano manj težav.
Ko smo na pristojni instituciji, to pa sta Finančna uprava Republike Slovenije (FURS) in Tržni inšpektorat Republike Slovenije (TIRS), naslovili vprašanje, kako oziroma ali se država sploh ubada s problematiko ponarejenih izdelkov pri nas, sta bila odgovora podobna. Najprej so iz FURS-a odgovorili: »FURS na notranjem trgu nima nikakršnih pristojnosti v primeru kontrole ponaredkov. Na notranjem trgu ima izključno pristojnost TIRS. FURS izvaja kontrolo ponaredkov na mejnih prehodih, v našem primeru so to letališča, pristanišča, pošta.« Enako vprašanje smo, kot rečeno, naslovili na inšpekcijo, kjer pa so nam odgovorili podobno. Da uvoz blaga iz tretjih držav sodi v pristojnost carine in da naj vprašamo njih.
Seveda kupci ponaredke kupujejo zavedajoč se, za kaj gre, torej vedo tudi to, da ponarejeni izdelki niso laboratorijsko preizkušeni in da lahko vsebujejo zdravju škodljive snovi. Sploh ko gre za zdravila ali kozmetiko. Tudi hrano, seveda. V zadnjem času in na našem območju resda še ni bilo resnejše afere v zvezi s tem, se pa zato vedno velja spomniti na leto 1981 in na Španijo. Na, zdi se, docela pozabljeno zgodbo množične zastrupitve s strupenim oljem, zaradi katerega je umrlo 1000 ljudi. Ljudje so ga kupovali, ker je imelo nizko ceno. Enako velja za tržnice, kakršna je v Kladuši. Nakupovanje na izrazito lastno odgovornost je to.
