Čeprav so predstavniki države in mesta v ocenjevalni komisiji sprva soglasno med 88 mednarodnimi prijavami izbrali zmagovalno rešitev studia VG13 Architects iz Milana, je val ogorčenja v javnosti obrnil zadevo na glavo. Mednarodni arhitekturni natečaj je blokiran zaradi treh uradnih pritožb, vloženih na Državno komisijo za nadzor postopkov javnega naročanja (DKOM). Med drugim se je pritožilo ministrstvo za gospodarstvo, čeprav je zeleno luč za projekt v ocenjevalni komisiji, poleg župana Tomislava Tomaševića, predsednika Dinama Zvonimirja Bobana, šesterice uglednih arhitektov in urbanistov, vključno z ljubljanskim Vasom Perovićem, prižgal tudi minister za turizem in šport Tonči Glavina.
Poznavalci arhitekture iz navijaške skupine BBB
Ministrstvo za gospodarstvo v svoji pritožbi trdi, da obstajajo resni indici o kršenju načela enake obravnave vseh 88 prijavljenih kandidatov ter da zmagovalna rešitev bistveno odstopa od uradnih pogojev razpisa. Ker gre za strateški projekt, vreden več kot 200 milijonov evrov javnega denarja, je ministrstvo vložilo tudi zahtevo za začasno zamrznitev podpisovanja pogodb o projektiranju. Stadion je skupna naložba države in mesta v razmerju 50:50, projekt pa poleg stadiona s 35.000 sedišči vključuje še tri pomožna igrišča, garažo za 800 vozil in urejanje okolice, vse skupaj na 32 hektarjih.
Dejansko pa je bilo glavni sprožilec za ustavitev projekta takoj po njegovi javni predstavitvi glasno nezadovoljstvo dela javnosti, posebej navijaške skupine BBB, ki se je takoj po objavljenih fotografijah predlaganega stadiona izpostavila kot vrhunska arhitekturna, gradbena in estetska »avtoriteta«. Stadion je bil zaradi masivne betonske, oglate in odprte strukture takoj obsojen kot vizualno grd, sovražen do navijačev in popolnoma brez duha, ki bi ga moral imeti kultni stadion, kot je Maksimir. Na spletu so stadion označevali kot »vila Prepih«, »vetrovnik«, »škatla za orodje«, »bunker« in podobno. Navijači poudarjajo, da takšna razdrobljena arhitektura nima nobene akustike in uničuje navijaško vzdušje, ki ga Zagrebčani pričakujejo od svojega novega nogometnega hrama. Spletna peticija za umik projekta pa je hitro zbrala množično podporo.
Zvone Boban se je raje umaknil
Zvone Boban je sprva branil sprejeti predlog, češ da so si želeli nekaj drznega in posebnega, kar bi futuristično odražalo urbanega, »asfaltnega« duha Zagreba, ne pa »konfekcijsko tvorbo« – generično, ovalno, svetlečo nogometno areno, kakršne kot po tekočem traku rastejo po Evropi in so si med seboj podobne. A je kmalu tudi ta idol generacij modrih navijačev pod pritiskom Dinamovega »severa« potegnil ročno zavoro in se umaknil iz razprav.
Politiki so hitro ukrepali, ker so navijači zelo zaželeni del volilnega telesa. Tako je premier Andrej Plenković takoj povedal, da mu projekt ni všeč, da izbrana rešitev »ne zadovoljuje javnosti« ter da je treba razpisati nov natečaj. Župan Tomašević je v nekoliko bolj neprijetnem položaju, ne le zato, ker Bad Blue Boys večinsko ne prenašajo levice in izkoristijo vsako priložnost za to, da bi ga napadli, temveč tudi zato, ker je natečaj davkoplačevalce že stal več kot milijon evrov. Morebitna razveljavitev pomeni ne le izgubo denarja in časa, temveč tudi tveganje mednarodnega škandala in odškodninskih tožb tujih arhitektov. A tudi Tomašević je popustil pod pritiskom in izjavil, da zmagovalna rešitev mesta ne zavezuje k sami izvedbi, ter napovedal pogovore z vlado za iskanje skupnega izhoda. Po prvotnih idealnih načrtih bi novi Maksimir morali odpreti do konca leta 2030, a so se načrti že v začetku sesuli in bodo zaradi politično-birokratskega krča verjetno uresničeni s precejšnjim zamikom.