Obiskovalci se sprehajajo med hišami, kolesarijo in planinarijo po okoliških hribih, domačini pa opozarjajo, da je življenje pod nenehnim drobnogledom javnosti postalo neznosno; počutijo se namreč, kot bi živeli v izložbi ali živalskem vrtu.
Zaradi izjemno ohranjene ljudske arhitekture je Unesco Vlkolínec leta 1993 uvrstil na seznam svetovne dediščine. Za obiskovalce tam redno prirejajo prikaze tradicionalnih obrti, od šivanja narodnih noš in okraševanja medenjakov do košnje ter sušenja sena, organizirajo pa tudi žetvene festivale in uprizoritve tradicionalnih porok. Kljub kulturnemu pomenu prebivalci opozarjajo, da je turistični pritisk popolnoma uničil njihovo zasebnost, lokalne oblasti pa obtožujejo, da več moči vlagajo v zadovoljstvo turistov kot v blaginjo lastnih občanov.
Največjo težavo predstavlja povsem neurejena infrastruktura. Vlkolínec nima ustreznih dostopnih cest, urejenih parkirišč ali javnih sanitarij, ki bi lahko prenesli takšen naval ljudi, kar močno otežuje vsakdanje življenje. Posledično se je število prebivalcev v zadnjih 150 letih zmanjšalo za več kot tristo. Kljub vsem nevšečnostim in izzivom množičnega turizma pa sta se v zadnjem desetletju v vas preselili dve novi družini; pravita, da sta ju očarala predvsem čudovita pokrajina in mir, ki zavlada, ko vsi enodnevni obiskovalci končno zapustijo vas.