Pred štirimi leti je predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen Rusijo obtožila energetske vojne proti evropskemu gospodarstvu in prihodnosti. Sprejeti sklep je bil jasen: Evropa se mora za vedno znebiti odvisnosti od nezanesljivih avtokratov in diverzificirati svoje vire energentov. Danes po bruseljskih kuloarjih odmevajo precej bolj pesimistični toni. "Obljubili smo spremembe, a smo spet tukaj," opozarjajo diplomati. Namesto dolgoročne vizije se vlade ponovno zatekajo h kratkoročnemu gašenju požarov, kot so cenovne kapice in subvencije, da bi umirile vse bolj nezadovoljno volilno telo.
Statistično gledano je EU dosegla velik uspeh – uvoz ruske nafte se je zmanjšal na pičla dva odstotka. Tudi plinska odvisnost od Moskve naj bi bila že do prihodnjega leta preteklost. Je pa ta uspeh prinesel novo ranljivost. Evropa je plinovode zamenjala za utekočinjeni zemeljski plin (UZP), to pa jo je izpostavilo volatilnosti globalnega trga.
Notranji razkoli in pogled proti vzhodu
EU danes za uvoz plina stavi na Norveško in še zlasti na ZDA. Ameriški UZP danes predstavlja skoraj 60 odstotkov uvoza v EU. V Nemčiji je govor celo o osupljivih 96 odstotkih. Ta preusmeritev je Evropo postavila v podrejen pogajalski položaj. Julijski dogovor o energetskem paketu, težkem 690 milijard evrov, ki vključuje ameriško nafto in jedrsko tehnologijo v zameno za odpravo carin, kritiki vidijo kot drag kompromis, ki je politično suverenost Bruslja zamenjal za energetsko odvisnost od Washingtona.
Da tudi novi model ne prinaša želenih sadov, je pokazala zaostritev na Bližnjem vzhodu. Vsaka grožnja zaprtju Hormuške ožine, skozi katero potuje petina svetovne nafte, povzroči takojšen skok cen. Cene plina v Evropi so se ob zadnjih napetostih dvignile za 20 odstotkov, kar potrjuje tezo, da je bila izbira med ruskim plinom in nestabilnim globalnim trgom za Evropo izbira med dvema slabima možnostma. Visoki stroški energije se medtem neizprosno zajedajo v konkurenčnost evropske industrije, ki vse težje tekmuje z ameriško in kitajsko.
Kriza je ponovno odprla globoke rane znotraj same Unije. Na eni strani so države, kot sta Švedska in Danska, ki vztrajajo pri zelenem prehodu, na drugi pa Italija in države Srednje Evrope, ki zahtevajo zamrznitev sistema trgovanja z emisijami (ETS), ker ta preveč obremenjuje gospodarstvo. Nekateri politiki, kot je belgijski premier Bart De Wever, celo odkrito pozivajo k normalizaciji odnosov z Rusijo zaradi dostopa do poceni energentov, kar bi bilo še pred letom dni politično nepredstavljivo.
Kaj so alternative?
Evropa medtem z zavistjo opazuje kitajski model. Kitajska je z agresivno elektrifikacijo (več kot 30 odstotkov porabe energije predstavlja elektrika) in prevlado na trgu električnih vozil zmanjšala svojo izpostavljenost zunanjim šokom, četudi še vedno ostaja eden največjih uvoznikov nafte. Ima pa konkreten cilj, ki ga na mnogih področjih uspešno realizira. Evropa tudi sama sledi cilju 90-odstotnega zmanjšanja emisij do leta 2040, vendar se strokovnjaki sprašujejo, ali bo politična volja zdržala pritisk visokih računov in vzpona populističnih strank.
Hkrati se poraja nov problem. Ena od opcij za večjo energetsko neodvisnost je v jedrski energiji, ki pa še naprej razdvaja javnost. Tehnologija za gradnjo teh je v veliki meri že evropska, zatika pa se pri surovini. Evropa nima lastnih rudnikov urana. Glavni dobavitelji so Kazahstan, Kanada in afriške države.
Druge alternative prav tako niso brez tveganj. Kitajska je namreč ključni igralec pri proizvodnji baterij, vetrnic in sončnih celic, ki so pomemben del zelenega prehoda. Prehod na te vire energije zato odpira novo odvisnost od tujih držav. Glede na zadnje trende pa je razlog za skrb tudi, da imajo ZDA velik interes za destabilizacijo Kitajske, hkrati pa vselej obstaja tudi nevarnost kitajskih apetitov po Tajvanu. Če bi se zgodil kateri koli od teh dveh scenarijev, bi se Evropa lahko znova znašla v precepu med svojo energetsko varnostjo in dobro voljo zaveznika. Zelo podobno, kot se je morala odločiti ob ruski invaziji na Ukrajino.