Vozil je skozi poslovni predel nekdaj svetovne kokainske prestolnice, od koder je svoj čas vladal kokainski kralj, kolumbijski politik in kongresnik, diplomat, poslovnež, gradbenik, nepremičninski mogotec, veleposestnik, športni mecen, za nekatere južnoameriški Robin Hood, eden najbogatejših ljudi na planetu, večni navdih režiserjev in pisateljev, zapornik, morilec in narkoterorist, državni in tudi mednarodni sovražnik številka ena.
»Človek, ki ga je vodil njegov veliki ego in želja, da ga Kolumbijci prepoznajo in spoštujejo,« opisuje Noe. Tistega obdobja se dobro spomni, saj ga je tudi sam doživel. »Sem ponosen in srečen, da nihče od moje družine ni bil povezan s temi dejavnostmi. Bili pa smo pod njihovim vplivom, vsi tukaj so bili tako ali drugače.«
Pablova vseprisotnost
Noe že desetletja vozi taksi v Medellinu, rojstnem mestu zloglasnega Pabla Escobarja, v zadnjem času pa kaj postrani zasluži tudi s tem, da turistom razkazuje zapuščino narkokralja. Odkar je Netflix lansiral serijo Narcos, je predvsem mladina nekako čudno navdušena nad osebnostjo in likom nekdanjega kokainskega lorda (postranski zaslužek iz tega naslova si je med drugimi zagotovil tudi njegov brat, Roberto Escobar). Ta je še zmeraj – in verjetno za vselej – (vse)prisoten v Medellinu. Njegova zapuščina je markantna.
Noe je svoj taksi ustavil na aveniji El Poblado, pred novim hotelom Viaggio. Sedemnajstnadstropna stavba je bila nekdaj najvišja v Medellinu, danes pa konkurira sosednjemu hotelu Ritz Carlton in peščici drugih stolpnic v mestu. Hotel Viaggio je bil slavnostno odprt letos januarja, po tem, ko je zgradba slabih dvajset let samevala. »Po Escobarjevi smrti je vlada zasegla vse njegove nepremičnine, tudi to,« pove Noe.
Dallas, kot se je nekdaj imenovala stolpnica, je v začetku osemdesetih zgradil uspešen poslovnež in nepremičninski magnat, Escobar. »Predstavljajte si, v času, ko sta v Medellinu vladala predvsem revščina in pomanjkanje, je posameznik s svojim kapitalom sredi poslovnega središča mesta sezidal stolpnico. Ljudje so bili navdušeni.« Tedaj Escobar še ni slovel kot razvpiti narkokralj, četudi je prav iz te stolpnice obvladoval svoj narkobiznis. Hkrati so imeli v njej sedeže tudi njegovi drugi posli, nepremičnine, gradnje, taksi podjetje, ki so tedaj skupaj ustvarjali največjo pralnico denarja na kontinentu. Do lani, slabi dve desetletji, so bile pred vhodom stavbe vidne posledice eksplozije bombe, ki so jo Pablu nastavili člani gverilske tolpe Los pepes. Vlada, ki je bila od zasega lastnica stavbe, vanjo ni vlagala, saj si niti vzdrževanja takega razkošja ni mogla privoščiti. Šele pred nekaj leti je stavbo od kolumbijske vlade kupila ameriška hotelska veriga Viaggio.
Pablo je dal zgradit tudi danes enega največjih šoping centrov v skoraj trimilijonskem mestu. Tudi tega je umestil v četrt Poblado, dan in noč živo in pisano središče Medellina. V trgovskem centru je več kot sto trgovin, pet kinodvoran, igrišče za bovling, etaža z restavracijami, poslovni predel ter garaže in parkirišča. Danes imenovan Alma center, v osemdesetih pa Monterey. Bojda kot Pablov poklon svojemu zavezniškemu kartelu iz Mehike, razlaga Noe, ko pelje mimo centra.
»Ljudje v Kolumbiji danes večinoma iskreno sovražijo, prezirajo Escobarja. Rekel bi, da so večinoma jezni in nočejo govoriti o njem. Jezni so celo na nas, taksiste, ker govorimo o njem turistom in jim kažemo njegovo zapuščino. Pravijo, da je treba Escobarja in njegovo obdobje pozabiti. A to se ne bo zgodilo. Kajti po drugi strani ga v nekaterih revnih predelih še vedno častijo, celo verjamejo, da je bil dober človek, ker jim je dal stanovanja in službe. Marsikdo v Embrigadu je obogatel zaradi njega,« pripoveduje Noe. Embrigado je Pablova soseska; tam je začel svoj posel in obogatel. Na vrhuncu svojih moči je obvladoval tamkajšnjo policijo in vse lokalne oblasti. Bojda, se pomenkuje Noe, kot je to navada vseh svetovnih taksistov, so mu rekli resničen vladar Embrigada.
Stanovanjske soseske tako še zmeraj nosijo Escobarjev pečat. V Medellinu je dal zgraditi več kot 700 stanovanj za najrevnejše ter ducat nogometnih igrišč in šol. Celotne soseske so nato tudi delale zanj, kot kurirji, vozniki, predelovali so kokain v laboratorijih in na plantažah. Hkrati si je Escobar tako ustvaril zvesto volilno bazo, ki ga je izvolila kot člana kolumbijskega kongresa. Najbolj znana je živobarvna favela »Comuna 13«. V opečnatih in neometanih enotah še danes živijo socialno najšibkejši sloji prebivalstva, pred dvema desetletjema pa je bila favela tudi baza gverilskih in paravojaških skupin, ki jih je obvladoval Escobar. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih je bila tudi pot v šolo tamkaj smrtno nevarna. Večina umorov – Medellin je bil leta 1991 z 380 umori na 100.000 prebivalcev na vrhu najnevarnejših mest na svetu – se je zgodila na ulicah Comune 13. Še policisti in vojska tja niso zahajali. Šele leta 2002 je policija v akciji Orion opravila s tamkajšnjimi tolpami. Domačini pravijo, da obračun vendarle ni bil dokončen, saj so tolpe in paravojaške milice še vedno v Comuni 13 in strelski obračuni med njimi se še pojavljajo, a sta hkrati z njimi tam prisotni tudi policija in vojska. V zadnjem času Comuno 13 tako strahoma, a s prikritim navdušenjem obiskujejo avanturistični popotniki, prav tako kot preostale Pablove ostaline. Vsaj eno izmed njih tudi neupravičeno – po zaslugi Netflixa.
Kraljevina Escobar
Ulica, ki vodi do njegovega zadnjega skrivališča v mirni stanovanjski soseski Los Olivos (Olive), je bila oni dan zaparkirana s klimatiziranimi kombiji, pred katerimi so se gnetli turisti in fotografirali stavbo, v kateri 1. decembra 1993 ni bil ubit Pablo Escobar.
Prizorišče zaključnega dejanja dolgotrajne vojaške specialne akcije je ena najbolj bizarnih turističnih znamenitosti Kolumbije, ker to v resnici ni. Je pa tam Netflix vendarle posnel zaključni prizor serije.
»Tukaj je bil v resnici ubit,« Noe pokaže dve hiši prej, »ampak ti novodobni mladi agenti ne poznajo mesta in tega še sami ne vedo. Baje je lastnik te zgradbe, kjer je bil v resnici ubit Escobar, od Netflixa zahteval 250.000 dolarjev za najem strehe, na kateri bi ustvarjalci serije posneli zaključni prizor. A ker je bila cena zasoljena, so se ustvarjalci odločili, da tega ne plačajo, in poiskali čim bolj podobno lokacijo.« Prekaljeni taksisti vedno poznajo vse trače v mestu.
»Še eno stavbo ti bom pokazal, je na poti,« navdušeno napove Noe, ki si osebno prizadeva – četudi na lastne stroške – da bi prišlekom predstavil pravo sliko, »da boš razumela vso razsežnost njegove fizične zapuščine.«
Kmalu zatem ustavi svoj avto v soseski El Campesto, tik pred mogočno sedemnadstropno vilo, nekdanjo rezidenco družine Escobar, ter našteje: 8500 kvadratnih metrov bivalnih površin, tri dvigala, umetnostna galerija, bazen, igrišče za tenis, košarkarsko igrišče, dva vhoda in penthause na vrhu ter ogromen satelitski krožnik na zadnjem vrtu, s pomočjo katerega je Escobar komuniciral s svojimi piloti v letalih in kmeti na plantažah. To stavbo je Escobar dal zgraditi v začetku osemdesetih ter tukaj živel do leta 1989, ko je moral v inkognito, njegova družina pa do leta 1992.
Na beli steni so še vidni prašni obrisi zlatih črk, ki so nekdaj videle na steni. E-S-C-O-B-A-R. »Ta napis je ključen za razumevanje njegove osebnosti. Vse njegove narcisoidnosti in arogantnosti. Tam,« pokaže Noe na drugo stran ceste, »je Social Club, kamor Escobarja niso sprejeli. Prav tam nasproti je vhod. Vidiš? Užaljen, da kot najbogatejši Kolumbijec in član kongresa ni bil sprejet v ta eminenten klub, je tako Escobar praktično na njihovem dvorišču zgradil vilo za svojo družino in deset telesnih stražarjev ter jo poimenoval Monaco. Kot kraljevina. In vsi, ki so vstopali v klub, so morali najprej videti te zlate črke.«
Tudi to stavbo je nato zasegla vlada in najprej vanjo naselila – življenje je vendarle ironično – pravosodno ministrstvo, nato pa vnovič ugotovila, da so stroški, ki jih terja vzdrževanje te mogočne vile, previsoki za kolumbijsko vlado. Stavba je tako že petnajst let prazna, iz nje pa je poleg zlata na steni izginilo vse, kar je bilo mogoče prodati na črnem trgu.
»Zadnja odločitev vlade je, da bodo Monaco porušili in tukaj zgradili spomenik za vse žrtve narkokartelov. Ta odločitev je bila sprejeta pred tremi meseci, zgradbo naj bi porušili v naslednjih tednih, ampak… saj veš, zadeve v Kolumbiji trajajo,« se nasmehne Noe.
Neformalna in vestna skrb za večno promocijo
Kot traja tudi dolga roka Pabla Escbarja. Pred tremi leti je svojo zaporno kazen odslužil John Jairo Velásquez - Popeye, Pablov nekdanji najeti morilec. Zadnji vojaško-policijski obračun s tako imenovanimi narkoteroristi je preživel zgolj zato, ker je zadnjih 22 let prebil v zaporu. Za Escobarja je začel delati pri svojih sedemnajstih letih in v karieri za svojega Patrona osebno ubil več kot tristo ljudi ter tako ali drugače nastavil 200 avtobomb. Ob tem je naročil še vsaj 3000 umorov civilistov, novinarjev, politikov, vojakov, policistov, članov konkurenčnih narkokartelov (leta 1991 je bilo v Medellinu uradno 6349 umorov članov narkokartelov). Escobar ni prizanašal svojim nasprotnikom, sovražnikom; tudi sam je nastavil 58 bomb in s tem ubil vsaj 250 ljudi. Med drugim je naročil umor Rodriga Lara Bonille, pravosodnega ministra, ki ga je spravil ob položaj kongresnika. Tudi njegovega naslednika je dal ubiti. Odgovoren je za smrt lastnika največjega kolumbijskega časopisa ter treh predsedniških kandidatov. Kako to vemo? Popeye se s tem rad sam pohvali na kolumbijski nacionalni televiziji in na družbenih omrežjih. Ni zgolj Hollywood tisti, ki poveličuje množične morilce.
Oni dan se je tako Popeye sestal z novinarsko ekipo na glavnem mestu čaščenja osebe in lika Pabla Escobarja – na pokopališču, kjer so poleg Pablovega groba še grobovi njegove mame, zadnjega varnostnika, ljudstvu bolj znanega po fiktivnem imenu Limon, bratranca in očeta. Romarska točka privablja radovedneže in častilce z vsega sveta, ki za promocijo skrbijo s selfiji, posnetimi pred grobom, in njihovo množično objavo na družbenih omrežjih. Tudi Patronov najeti morilec je čutil potrebo, da pred kamerami nacionalne televizije izkaže svoje spoštovanje nekdanjemu šefu. Tako se je na kolenih sklonil nad ploščo nagrobnika in jo poljubil.
»Danes se Popeye počuti kot pop zvezdnik. Hvali se pred kamerami s tem, da so on in njegova ekipa po naročilu ubili več kot 3000 ljudi,« se zgrozi Noe in iz žepa potegne telefon. »Poglej, ta tip ima na svojem kanalu na youtubu 220.000 sledilcev.«
Čeprav je Pablo Escobar že dobri dve desetletji pokopan, zavoljo vseh novodobnih častilcev njegova zapuščina v tem mestu nikdar ne bo.
