Vojna v Ukrajini oziroma ruska agresija nanjo v torek vstopa v peto leto. Odkar je ruski predsednik Vladimir Putin 24. oktobra 2022 ukazal začetek »posebne vojaške operacije«, je minilo že več časa, kot je trajal spopad med Sovjetsko zvezo in Nemčijo. Zadnje, četrto leto vojne je izstopalo po nekaj plateh: posredniških prizadevanjih Združenih držav, ki so sprti strani vendarle spet spravile za skupno mizo, a še brez oprijemljivih dosežkov. Na drugi strani je zadnje leto z novo ameriško vlado prineslo veliko zmanjšanje njene pomoči Ukrajini, kar je nadoknadila predvsem Evropa. Na bojišču pa se je odvijala tehnološka revolucija, ki po ocenah poznavalcev bo in je že pomembno spremenila načine vojskovanja.
Cone smrti
Ko se je približno 1200 kilometrov dolga frontna črta v Ukrajini že leta 2023 precej ustalila, je med strokovnjaki zaokrožila prispodoba o vrnitvi načina vojskovanja iz prve svetovne vojne: vojaki, skriti v jarke oziroma rove, ždijo na frontni črti, ki se praktično ne premakne, sem pa tja kdo poskusi s prebojem, v temelju pa je to vojna izčrpavanja. Deloma to še drži, pravijo zdaj, toda z zelo pomembnimi razlikami, ki so postale v zadnjem letu še bolj izrazite.
Bistveni so brezpilotni letalniki, ki so spremenili naravo vojne. Brezpilotniki danes delujejo v številnih vlogah: so izvidnica, so udarna bojna sila, ždijo v zasedah, dostavljajo pomoč in zaloge na fronto. Predvsem pa so izrazito omejili gibanje, ne samo na fronti, ampak v njenem zaledju. To območje se zdaj razteza tudi 20 kilometrov v notranjost od fronte in je postalo morda še bolj smrtno nevarno od črte soočenja. Ne rečejo mu zaman cona smrti oziroma cona ubijanja.
Vojskovanje daleč iz zaledja
Brezpilotniki so tam praktično onemogočili premike čez dan. Opremljeni so s kamerami, preko katere njihov upravljalec od daleč v živo sledi dogajanju na terenu in uničuje cilje s strmoglavljenjem brezpilotnika ali odmetavanjem eksplozivnih sredstev. Za prečkanje te cone smrti za dostavo zalog, evakuacijo, rotacijo vojakov ali česar koli že čakajo meglo ali noč, pa še slednja ne nudi pravega zavetja zaradi dronov, ki zaznavajo toploto telesa. Obe strani poskušata preprečiti delovanje dronov z električnim motenjem, toda potem so razvili takšne, ki so z upravljalcem povezani s kilometre dolgo žico, ki jo odvijajo kot laks z ribiške palice. Zato je vsak manever, denimo premik tanka ali topa, postal izrazito tvegan, tudi evakuacija ranjencev je večinoma nemogoča. V ta namen razvijajo kopenske robote, ki pa postajajo tudi že oborožena sila, saj nanje nameščajo brzostrelke ali mine in jih pošiljajo v boj.
»Tanki, topništvo in drugi tradicionalni sistemi so preprosto predragi in neprimerni zaradi sprememb, ki so jih prinesle nove tehnologije. Ti sistemi brez posadke so postali ključni element moderne vojaške doktrine, kar radikalno spreminja vse od sestave vojska do vloge posameznega vojaka,« pravi ukrajinski poslanec Oleg Dunda. »Vse več vojakov je zdaj v vlogi upravljalca teh sistemov... Vojna v Ukrajini je pokazala, da je v modernem bojišču cona ubijanja globoka tudi 40 kilometrov in poteka vzdolž celotne frontne linije. Nadzirajo jo brezpilotniki, ki uničijo vsakega vojaka pehote in vsak kos opreme. Bojne operacije vse bolj opravljajo operaterji brezpilotnikov, ki se nahajajo globoko v zaledju fronte ali v podzemnih bunkerjih,« je zapisal Dunda v prispevku za Atlantic Council.
Malo primerov iz zgodovine
Na vprašanje, kaj te spremembe pomenijo za prihodnost vojskovanja, generalmajor Alojz Šteiner, nekdanji načelnik generalštaba Slovenije vojske, ocenjuje: »Četrto leto vojne kaže, da so se vojaške strategije na obeh straneh pomembno spremenile. Skupno obema je medsebojno izčrpavanje pa tudi zadrževanje ofenzivnih poskusov z novimi sredstvi in taktikami na obeh straneh.V štirih letih se je vojna iz konvencionalnega tipa transformirala v neokonvencialno, ta sprememba nima veliko primerov v zgodovini vojskovanja. Uvedene so nove domene bojevanja z droni in roboti, pomen kibernetske dimenzije je postal odločilen v vojskovanju in se širi široko izven bojišča, vse skupaj s satelitsko podporo pa predstavlja novo zvrst bojevanja. Ob tem pa se redefinira še vloga nuklearnega dežnika. Takšnega laboratorija kot je ukrajinski za modeliranje novih vojnih uničevanj že dolgo ni bilo, in gotovo je to tudi eden od razlogov, da se te nesrečne vojne še vedno tako oklepa.«
Po njegovi oceni sicer ta vojna v zadnjem letu po evolucijskih značilnostih in geopolitičnih posledicah ne zaostaja za obema svetovnima vojnama, čeprav je prvotni namen bil zastavljen kot omejena osvajalska vojna oziroma specialna vojaška operacija za zašito (vračanje) nekdanjih interesnih območij. »Ta vojna se v zadnjem letu vedno bolj uporablja tudi kot orodje za geopolitične spremembe ali delitve interesnih con v svetu,« pravi Šteiner.
Vendarle konec?
Četrto leto vojne je sicer vsekakor zaznamoval tudi vzporedni proces iskanja politične rešitve zanjo. Ta proces pa je precej buren. Ameriški predsednik Donald Trump se je na Aljaski sestal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom in potem zagnal pogajanja, ki so na koncu za skupno mizo pripeljala ukrajinsko in rusko delegacijo, ki sta doslej sodelovali na treh krogih pogajanj. Bistvenega napredka ni bilo, a dialog vsaj teče. Kar se tega slednjega tiče, Šteiner pravi: »Moje predvidevanje, je da se bo vojna po štirih letih vendarle končala. Po vsej verjetnosti z vsiljenim mirom, zlasti za Ukrajino in preselitvijo političnih in ekonomskih post vojnih naporov na povojno obnovo in politične odnose. Rusija in Ukrajina pa tudi podporniki, zlasti v Evropi, so naveličani vojne,« pravi in dodaja, da bi čas morebitnega mirovnega dogovora povezoval z dogajanjem v izraelski vojni na Bližnjem vzhodu in obnovi Gaze ter ameriško rešitvijo iranskega primera.