Italija je na parlamentarnih volitvah pospravila s staro generacijo politikov in v boj za sestavo nove vlade postavila dve do zdaj obrobni stranki. Gibanje petih zvezd in Liga sta se z obrobja političnega prostora premaknila v središče in ga popolnoma obvladujeta. Nasproti si stojita Luigi Di Maio in Matteo Salvini, ki z vladanjem nimata nobenih pravih izkušenj, do oblasti pa sta prišla s sijajno populistično retoriko.
Luigi Di Maio: edini poklic, ki ga pozna, je politik
Luigi Di Maio je takoj ob razglasitvi rezultatov molčal. Očitno je bilo, da je njegovo Gibanje petih zvezd postalo največja stranka v italijanskem parlamentu. Vendar se je politični vodja stranke oglasil šele, ko je generalni sekretar skrajno desne Lige Matteo Salvini začel razlagati, da je on kandidat za premierja, ker je desna koalicija dobila največ glasov.
Di Maio je dal vedeti, da v njegovi stranki stvari razumejo drugače. On sam ne predstavlja več marginalnega gibanja, ki so se ga vse politične sile v državi izogibale, vsi mediji pa direktno napadali. Nastopil je kot politik, ki mu pripada mesto predsednika vlade. »Za nas se danes začenja tretja republika, ki bo končno republika italijanskih državljanov.« Rekel je, da se je Gibanje petih zvezd pripravljeno soočiti z vsemi političnimi silami v državi in da ne namerava sklepati kompromisov o programu, ki so ga najavljali med kampanjo. Zvenel je, kot da je zmagal v revoluciji, ne pa na parlamentarnih volitvah reprezentativne demokracije.
In imel je prav. V italijanski politiki je prišlo do revolucije, čeprav je za zdaj omejena na razmerje sil v parlamentu. Nobene od tradicionalnih političnih sil, ki so obvladovale italijanski politični prostor od druge svetovne vojne, ni med najmočnejšimi strankami. Na prvem mestu pa je antisistemsko gibanje, ki kot rešitev vprašanja nezaposlenosti mladih ponuja državljanski dohodek.
Gibanje neortodoksno izbira svoje voditelje. Ustanovitelj Beppe Grillo je po poklicu komik, ki je z internetom in govori na trgih pet zvezdic popeljal do zmage. Vendar noče sprejemati političnih funkcij. Leta 1986 rojeni Di Maio pa kot svoj edini poklic navaja politiko. Komaj je končal srednjo šolo in nikoli ni doštudiral niti inženirstva niti prava. Pri dvaindvajsetih letih pa je začel delati kot prostovoljec pri Grillu in je v nekaj letih postal poslanec v parlamentu in podpredsednik poslanske zbornice. Kot svojo glavno prednost pred vsemi drugimi navaja poštenost.
Matteo Salvini: od komunista do skrajnega desničarja
Matteo Salvini je od ustanovitelja Severne lige Umberta Bossija podedoval marginalno separatistično stranko, ki se je zavzemala za ločitev industrijsko razvite severne Italije od njenega nerazvitega južnega dela. Iz njenega imena je izbrisal sever in jo v nekaj letih preoblikoval v najmočnejšo politično silo na italijanski politični desnici.
Leta 1973 rojeni Salvini je v dveh desetletjih prehodil pot čez cel lok italijanskega političnega življenja. Začel jo je kot ustanovitelj Padskih komunistov in je praktično deloval v socialnih centrih na skrajni levici. V naslednjem koraku je kandidiral za mestnega svetnika na listi Severne lige, ki se je zavzemala za osamosvojitev severnih pokrajin Italije v samostojno Padanijo. Zavrnil je stisk roke predsednika Italije Carla Azeglia Ciampija, češ da ga on ne predstavlja. Iz radikalnega levičarja je postal radikalni avtonomist.
Potem so ga izvolili najprej v italijanski parlament, od koder je uspešno kandidiral za člana evropskega parlamenta. V Bruslju je postal evroskeptik in se zavzemal za izstop Italije iz območja evra. Ko je Bossija zadela kap, je postal voditelj Severne lige in jo začel preoblikovati v nacionalno stranko, ki poskuša prepričati tudi volilce z juga. Družil se je z Marine Le Pen, Frauke Petry, Geertom Wildersom in postal eno od vidnih imen evropske skrajne desnice. Južnjake kot predmet prezira in sovraštva je zamenjal z migranti in na parlamentarnih volitvah nastopil s sodobno populistično retoriko evropske desnice. Na prvem mestu je zahteva za radikalno znižanje davkov za drobno podjetništvo in obrtnike, enotno davčno stopnjo za vse državljane in militarizirano politiko zavračanja migrantov na mejah. Lani je v intervjuju za Dnevnikov Objektiv rekel, da je treba »evropsko mejo postaviti na afriško obalo Sredozemlja. Na afriških mejah je treba narediti taborišča za sprejem in identifikacijo migrantov.«
Liga se je z nacionalističnim programom povzpela na mesto vodilne sile na desnici, prehitela je Silvia Berlusconija in ga dokončno poslala v pokoj. Salvini zase zahteva položaj predsednika vlade.
