Z zahtevo Donalda Trumpa, da si (zlepa ali zgrda) prilasti Grenlandijo, je nastopila budnica tudi v Evropi, da je transatlantskega zavezništva, kot smo ga poznali, dokončno konec; svet pa je potisnjen v 19. stoletje, kjer surova moč prednjači pred dogovori in zavezništvi.
Evropska unija in Slovenija tu nimata druge možnosti, kot da na zaostrovanje odgovorita z zaostrovanjem in odvračanjem. V tem kontekstu razumem tudi aktualni predlog za zamrznitev trgovinskega sporazuma z ZDA, izpogajanega lansko poletje, pa tudi napotitev vojakov in vojaških inštruktorjev (tudi slovenskih) na Grenlandijo. Gre za simbolni, a močan odgovor držav Evropske unije, tudi Slovenije, ki sporočajo, da je nategovanja elastike s strani ameriške administracije dovolj ter da se (samooklicana) Donroejeva doktrina ne more brez sankcij EU širiti na ozemlje držav EU.
Kar me v tem kontekstu čudi, je molk južnoevropskih držav – Portugalske, Španije, Italije in Grčije. Prvi dve si sicer maneta roke ob pravkar podpisanem sporazumu z Mercosurjem, Italija pa (verjetno kot vedno) v senci čaka, kako se bodo stvari razpletle. A tiho špekuliranje, to vemo iz mednarodnih odnosov, se ni nikoli zaključilo dobro. To bi morale razumeti tudi omenjene države, ki bi se morale zelo hitro, če jim je do lastnih interesov, pridružiti tistim državam EU, ki danes napotujejo svoje vojake ne Grenlandijo ter razmišljajo o odzivih na izsiljevanja ZDA. Sicer se jim lahko hitro zgodi, da bo Donald Trump kaj kmalu ugotovil, da je za ameriško nacionalno varnost pomembno imeti tudi Azore, Kanarske otoke, Ciper in morda tudi Sicilijo. Takrat bo za jok in škripanje z zobmi … prepozno.