Plavšićeva, sicer doktorica biologije, je bila med vojno v BiH podpredsednica Republike Srbske in tesna sodelavka takratnega vodje bosanskih Srbov in haaškega obsojenca Radovana Karadžića, ki ga je po koncu vojne novembra 1996 nasledila na položaju predsednika te entitete BiH.
V okviru dogovora s tedanjo glavno tožilko haaškega sodišča Carlo Del Ponte se je januarja 2001 prostovoljno predala haaškemu sodišču.
Priznala je krivdo za zločine proti človečnosti med vojno v BiH med letoma 1992 in 1995 oziroma za pregon nesrbskega prebivalstva v BiH na politični, verski in rasni podlagi. Tožilstvo je v zameno za priznanje odstopilo od preostalih sedmih točk obtožnice, ki so jo bremenile genocida in vojnih zločinov.
Leta 2003 jo je sodišče zaradi zločinov proti človečnosti in sodelovanja v kampanji pregona Bošnjakov in Hrvatov v 37 občinah BiH obsodilo na enajst let zapora. Potem ko je prestala dve tretjini kazni, so jo leta 2009 po šestih letih predčasno izpustili iz zapora na Švedskem.
Od takrat je živela v Beogradu. S politiko se ni ukvarjala, bila pa je ločena in ni imela otrok. Po poročanju srbske tiskovne agencije Tanjug jo bodo pokopali v Banjaluki.
Po izpustitvi iz zapora je v pogovoru za švedski časnik Vi umaknila priznanje krivde. Med vojno pa je zločine proti Bošnjakom in Hrvatom opravičevala kot "naravni pojav", poroča mreža Radio Slobodna Evropa.
Bila je edina ženska, ki je bila na haaškem sodišču obsojena za vojne zločine, poroča hrvaška tiskovna agencija Hina.
