Ko so ustanovni očetje Združenih držav Amerike oblikovali ustavo, so namenoma razdelili vojaške pristojnosti. Kongres je dobil pravico razglasiti vojno in nadzorovati financiranje vojske, medtem ko je predsednik postal vrhovni poveljnik oboroženih sil, ko je vojna enkrat odobrena. Takšna delitev je bila zamišljena kot varovalo proti temu, da bi en sam politični voditelj državo popeljal v vojno brez širšega političnega soglasja, piše Le Monde.
Postopna širitev predsedniških pristojnosti
V praksi pa se je ravnotežje moči skozi čas premaknilo. Po drugi svetovni vojni Združene države skoraj nobenega večjega vojaškega konflikta niso začele s formalno razglasitvijo vojne. Namesto tega so predsedniki uporabljali različne pravne in politične mehanizme, kot so posebna pooblastila kongresa za uporabo sile ali mednarodni mandati.
Takšna praksa je postopoma ustvarila precedens, da lahko predsednik začne vojaško operacijo brez formalne razglasitve vojne.
Poskus omejitve po Vietnamu
Po vietnamski vojni je kongres leta 1973 sprejel zakon (War Powers Resolution), s katerim je poskušal ponovno okrepiti svoj nadzor. Zakon predsedniku nalaga, da mora kongres obvestiti o vojaški operaciji v 48 urah in pridobiti njegovo odobritev v 60 dneh, sicer mora operacijo ustaviti.
Vendar so ameriški predsedniki skozi desetletja zakon pogosto razlagali zelo široko ali pa so ga obšli, zato njegov dejanski učinek ostaja omejen.
Politična polarizacija
Po mnenju avtorjev članka k zmanjšanju nadzora prispeva tudi močna politična polarizacija v ameriški politiki. Kongresni poslanci pogosto neradi omejujejo predsednika, če prihaja iz njihove politične stranke. Posledično ustavni sistem nadzora in ravnotežja deluje šibkeje, kot je bil prvotno zamišljen.
Posledice za mednarodni red
Avtorji še opozarjajo, da lahko možnost, da ena oseba relativno hitro sproži vojaški konflikt, povzroči več tveganj: od vojn, ki temeljijo na nepopolnih informacijah, do kršenja mednarodnega prava in destabilizacije svetovnega reda. Po njihovem mnenju zato oslabitev kongresnega nadzora ne predstavlja le notranjepolitičnega problema Združenih držav, temveč ima lahko posledice za celoten mednarodni sistem, saj so ZDA daleč najmočnejša vojaška sila na svetu.