Gordijski vozel je bil antična uganka, ki naj bi jo postavil frigijski kralj Godrios. Vozel je bil tako zapleten, da ga ni uspelo razvozlati nikomur. Po prerokbi bi tisti, ki bi mu uganko uspelo rešiti, zavladal Aziji. Leta 333 pr. n. š. je srečo z vozlom poskusil Aleksander Veliki. Potegnil je meč in ga presekal na pol.
Ameriški predsednik Donald Trump se nekaj manj kot dva tisoč let in pol kasneje sooča s podobno uganko, vlogo vozla pa igra ključni iranski otok Harg. Ameriški vojski je 13. marca z zračnimi napadi že uspelo uničiti vso iransko obrambno infrastrukturo na otoku, so se pa ameriške sile za zdaj zavestno vzdržale napadov na naftno infrastrukturo na Hargu.
Pomemben zaradi privezov
Harg sicer ni pomemben z vidika proizvodnje nafte. Črpanje in rafiniranje se dogajata drugje. Je pa otok izrednega strateškega pomena, saj so vode okoli njega dovolj globoke, da omogočajo privez velikih tankerjev. Teh privezov plitva obala Irana ne omogoča. Zato prek Harga potuje kar 90 odstotkov iranske nafte za izvoz. Poleg letališča, vojaške infrastrukture in ladijskih terminalov je na otoku zlasti veliko zmogljivosti za hranjenje črnega zlata. Ta na otok s celine medtem pride po naftovodu.
Če bi ZDA želele onesposobiti iransko naftno industrijo in s tem v veliki meri tudi gospodarstvo, bi bilo to najlažje doseči z bombardiranjem naftovoda. Brez slednjega je otok brez prave vrednosti. "To lahko storimo v petih minutah. Konec bo," je Trump povedal 16. marca. "Samo ena preprosta beseda in naftovod bo izginil. Vendar bo trajalo dolgo, da ga ponovno zgradijo."
Kako močno pritisniti na Iran?
V zadnjem stavku Donalda Trumpa se skriva glavna dilema ZDA v Iranu. Po eni strani imajo več kot dovolj zmogljivo vojsko, da trenutni režim gospodarsko spravijo na kolena. Po drugi strani pa bi takšno ukrepanje vodilo do, v najboljšem primeru, pirove zmage. Režim bi bil gospodarsko oslabljen, spodkopani pa bi bili kakršni koli temelji za tranzicijo k bolj zmernemu režimu. Brez naftnega denarja se temu zagotovo ne bi uspelo obdržati na oblasti. Bitka bi bila dobljena, vojna pa izgubljena.
Tudi zato, ker bi s takšnim napadom izzvali hudo reakcijo režima, ki bi bil zares postavljen v kot in praktično ne bi več imel kaj izgubiti. Iran bi najverjetneje odgovoril z množičnimi napadi na naftno infrastrukturo v regiji. Oboje bi cene nafte potisnilo v gospodarsko uničujoče višave.
ZDA se zato zavzemajo za previdnejši pristop in Harga nočejo presekati. Njihova stava je, da bi otok z zavzetjem lahko uporabili kot talca v pogajanjih s Teheranom in Iran prisilili v odprtje Hormuške ožine. Tako vsaj upajo v Pentagonu. Če to ne bo zaleglo, pa otok, ki je od celine oddaljen 24 kilometrov, ponuja tudi koristno odskočno desko za morebitno invazijo Irana.