Vedrana Rudan je slovela po ostrem, provokativnem in pogosto kontroverznem slogu, s katerim je brez zadržkov komentirala politiko, družbo, medije, zakon, družino in položaj žensk.
Novico o njeni smrti so objavili na njeni uradni spletni strani z besedami: »Vedrana je odšla na območje brez signala.«
Lani marca je bila Rudanova gostja oddaje Nedjeljom u 2, ki jo vodi Aleksandar Stanković, kjer je javno spregovorila tudi o svoji bolezni.
Ob koncu oddaje je dejala: »Želim povedati, da je zelo veliko ljudi, ki me imajo radi, in da jih imam rada tudi jaz. In da sem nesmrtna. Naj mojo smrt razumejo kot odhod na območje brez signala.«
Takrat je razkrila, da ima izjemno agresivno obliko raka žolčevodov, ki jo je zelo težko odkriti.
Prvi roman je objavila leta 2002
Rudanova je študirala hrvaški in nemški jezik na Pedagoški akademiji na Reki. V življenju je delala kot učiteljica, turistična vodnica, novinarka, urednica na Hrvaškem radiu in televizijska voditeljica.
Širša javnost jo je še posebej spoznala v začetku 21. stoletja, ko se je uveljavila kot pisateljica. Njen prvi roman Uho, grlo, nož je izšel leta 2002 in ostal eno njenih najbolj prepoznavnih del.
V svojih romanih in kolumnah je pogosto pisala o družini, položaju žensk, nasilju, zakonu, spolnosti, staranju, smrti, nacionalizmu, politiki, Cerkvi, revščini in družbenem licemerstvu. Njena dela so prevedena v številne jezike, po nekaterih pa so nastale tudi gledališke predstave na Hrvaškem in v tujini.
Med njenimi najbolj znanimi romani so Uho, grlo, nož, Ljubav na posljednji pogled, Crnci u Firenci, Dabogda te majka rodila, Kosturi okruga Madison, Amaruši, Muškarac u grlu, Ples oko Sunca in Doživotna robija.
Ostra kolumnistka brez dlake na jeziku
Pomemben del njenega opusa predstavljajo tudi kolumne in polemični zapisi. Med bolj znanimi zbirkami so Ja nevjernica, Kad je žena kurva / kad je muškarac peder, Strah od pletenja, U zemlji krvi i idiota, Zašto psujem, Život bez krpelja, Puding od vanilije in Umrijeti bez stresa.
Rudanova je v njih pogosto neusmiljeno komentirala hrvaško politiko, odnose med Hrvaško in Srbijo, Cerkev, nacionalizem, kapitalizem, medije, revščino, staranje ter odnose med ženskami in moškimi. Del njenih zgodnejših kolumn je bil objavljen v Feral Tribunu in Nacionalu, pozneje pa tudi na njenem blogu.
V zadnjih letih je vse več pisala o bolezni, staranju in minljivosti. Kljub temu je ostala zvesta slogu, po katerem je bila prepoznavna desetletja – kratkim stavkom, ironiji, črnemu humorju, ostrim besedam in izrazito osebnemu pogledu na družbo.
Njene zadnje besede o »območju brez signala« so tako postale simbolični opis njenega odhoda. Rudanova je za seboj pustila obsežen literarni opus in pečat ene najbolj samosvojih, neposrednih in polemičnih osebnosti hrvaške javne scene.
