Leta 1941 rojeni baptistični duhovnik z rasno segregiranega ameriškega juga je bil varovanec in sodelavec Martina Luthra Kinga. Bil je aktivist v viharnem obdobju zavzemanja za državljanske pravice v 60. letih prejšnjega stoletja in dolgo časa prvi politični obraz temnopoltih v ZDA, četudi ni nikoli zasedal nobene politične funkcije.
Se je pa dvakrat potegoval za Belo hišo, in sicer za predsedniško nominacijo demokratske stranke. Leta 1984 je postal sploh prvi temnopolti kandidat, ki je osvojil kakšno tekmo (zmagal je v okrožju Washington D. C.). Leta 1988 pa je zmagal v desetih zveznih državah, dobil 29 odstotkov glasov in končal na drugem mestu za kasnejšim poražencem predsedniških volitev Michaelom Dukakisom ter pred kasnejšim podpredsednikom Alom Gorom.
Trenja z Obamo
Jackson je tudi v politični tekmi v ospredje postavljal pravice temnopoltih, kar je recept, ki se ga kasneje ni držal Barack Obama. Ocenil je, da na tak način ni mogoče zmagati na predsedniških volitvah, ampak da je treba skrb za temnopolte vključiti v splošnejše zavzemanje za dvig kakovosti življenja ter povedati, da so temnopolti za svojo usodo soodgovorni sami. Ko je nekoč govoril o tem, so Jacksona ujeli reči, da bi Obami najraje »odrezal j..ca«. Toda Obama je imel prav in je dvakrat zmagal.
Jackson je bil ves čas zelo vplivna osebnost in politiki, ki so upali na glasove temnopoltih, so ga vselej hodili prosit za podporo. Bil je ustanovitelj organizacij Operation PUSH in Nacionalne mavrične koalicije, ki je združevala zavzemanje za pravice na rob potisnjenih etničnih in družbenih skupin.
Pri Sadamu in Miloševiću reševal ujetnike in zapornike
Leta 1999 je med vojno na Kosovu brez blagoslova Bele hiše odšel v Beograd skupaj s kongresnikom srbskega rodu Rodom Blagojevichem. Pri Slobodanu Miloševiću sta posredovala za izpustitev treh ameriških vojakov, ujetih na meji z Makedonijo med patruljiranjem skupaj z enotami Združenih narodov, kar se je kasneje tudi zgodilo. Za izpustitev več sto Američanov in drugih ujetnikov je leta 1990 posredoval pri iraškem voditelju Sadamu Huseinu po koncu invazije na Kuvajt. Za izpustitev Američanov je uspešno posredoval tudi v Siriji in na Kubi. Bil pa je tudi odposlanec predsednika Billa Clintona za poštene volitve v Keniji.
Med letoma 1992 in 2000 je vodil oddajo na televiziji CNN, do konca pa je ostal politično aktiven in pomemben kritičen glas v ameriškem protestnem gibanju Življenja temnopoltih štejejo.
Leta 2017 so mu diagnosticirali Parkinsonovo bolezen. Zadnje mesece je bil v bolnišnici zaradi progresivne supranuklearne paralize, redke bolezni, ki prizadene predvsem možganske centre za ravnotežje, gibanje oči, govor in požiranje.
