Marcos Rodriguez Pantoja je nekje od sedmega do 19. leta živel v divjini, v gorovju Sierra Morena v osrednjem delu Španije. Bil je povsem odrezan od sveta, »vzgajale« so ga živali, s katerimi je bival v sozvočju. Največji vpliv nanj so imeli volkovi, zato se ga je prijel vzdevek »deček volk«.
Leta 1946 se je rodil v kraju Añora v provinci Córdoba, po mamini smrti se je oče še enkrat poročil. Marcos je bil več lačen kot sit, družina je živela v hudi revščini, mačeha se je znašala nad njim.
Pastir ga je naučil preživetja
Oče ga je pri šestih letih prodal pastirju v gorovju Sierra Morena, ki ga je naučil preživetja v brutalnih razmerah. In še dobro, da ga je, saj je gospod kmalu umrl, deček pa je v gorah ostal sam.
V divjini je bil odvisen zgolj od lastnih sposobnosti preživetja. Iskal in lovil je hrano, pomagal si je tudi z opazovanjem živali. Tako je vedel, kaj sme jesti in česa ne. Živali so postale tudi njegova družina.
»Govoril« je z živalmi
Brez stika z ljudmi naj bi živel dvanajst let, razvil je lasten način komunikacije z okolico. Po lastnih navedbah se je naučil »peti« kot ptice, oddajati zvoke kot jelenjad, brez težav naj bi komuniciral tudi z lisicami, volkovi in celo kačami.
Če je kje v bližini slišal ljudi, se je hitro skril. Zelo se je povezal s tropom volkov, pomagal je pri skrbi za mladiče, jih hranil. Ko je začutil nevarnost, je deček začel tuliti.
Leta 1965 so ga našli pripadniki španske civilne garde. Star je bil okoli 19 let, poročajo na portalu Euronews.
Vrnitev v civilizacijo je bila zanj zelo težka, saj se je moral znova naučiti živeti med ljudmi. Že tako ali tako pa so ga morali prisiliti, da je šel v »dolino«, saj naj bi se močno upiral in na veliko tulil.
Na novo se je moral naučiti govoriti, hoditi pokončno, po nogah, naučiti se je moral jesti s priborom, se oblačiti … Skratka, postopek je bil dolg in naporen. Tako zanj kot za okolico.
Sam je večkrat ponovil, da je bil v gorah srečen, v civilizaciji, med ljudmi, pa je trpel. »Nisem vedel, kaj je denar, a nisem bil nikoli lačen,« je Rodriguez leta 2010 ob ponovnem obisku domače vasice dejal za lokalno televizijo.
Spoprijateljil se je z volkovi
Španski antropolog Gabriel Janes Manila je desetletje po njegovi vrnitvi v civilizacijo z njim opravil številne obsežne pogovore. Marcos in Gabriel sta postala prijatelja, antropolog je o njem spisal doktorat, iz katerega je nastala knjiga »Igral sem se z volkovi« (He jugado con lobos oziroma I Have Played with Wolves).
Po njegovih navedbah je Rodriguezu uspelo v divjini preživeti zahvaljujoč inteligenci in domišljiji. »Zakričal sem in skočili so name. Potem so mi pokazali pot do njihove votline,« je opisal spoznavanje z živalmi. Mladiči so ga imeli radi, z njim so se igrali. Sčasoma se je med njimi razvila nekakšna simbioza.
Pomagali so mu s hrano
»Če sem hotel dobiti ribo, sem jo v reki ulovil. Če sem hotel zajca, sem ulovil tudi tega. Če pa sem želel jelena, sem poklical svoja starša, volkova, zatulil, se skril v reki, onadva pa sta žival usmerila proti meni,« je Rodriguez pojasnil sožitje med njim in živalmi. Te je obravnaval kot njemu enake, so zapisali na portalu Euronews.
Sčasoma se je nekako prilagodil družbi, nekaj časa delal kot pastir, nekaj mesecev se je preizkušal v gostinstvu pri delu v hotelih in restavracijah, do konca življenja pa naj bi ostal otroško naiven, so povedali njegovi prijatelji, kar so mnogi skušali izrabiti.
Nekaj časa je živel z lokalnim župnikom, potem se je preselil k nunam, pridružil se je vojski. Ustalil se je v vasici Rante v Galiciji.
Vključil se je v lokalno okolje, na šolah, taborih in drugih dogodkih je opisoval svojo življenjsko zgodbo, s tem pa skušal ljudi spodbuditi k večjemu sobivanju z naravo in zlasti k njeni zaščiti. O njem so posneli tudi več filmov.
V domači vasi je pred tednom dni tudi umrl. Star je bil 80 let.