»Pričakovano.« Tako so se v Berlinu odzvali na napoved Donalda Trumpa o zmanjšanju števila ameriških vojakov v Nemčiji za 5000 in več. Strela z jasnega to res ni bila. Ameriški predsednik je enako napovedal že leta 2020 v prvem mandatu, pa mu je potem zmanjkalo časa. Nobena novost nista niti njegovo vztrajanje, da mora Evropa sama storiti več za svojo obrambo, in ameriško preusmerjanje pozornosti na Azijo. Zato je tiskovni predstavnik nemškega zunanjega ministrstva lahko izjavil, da »je bilo pričakovano, da ZDA lahko umaknejo enote iz Evrope, tudi Nemčije«, in da je to dokaz, da »moramo okrepiti evropski steber znotraj Nata«.
Pa vendar. Trumpova napoved je iz več razlogov glasno odmevala. Očitno je šlo za časovno odmerjen udarec nemškemu kanclerju Friedrichu Merzu, ki je tik pred tem kritiziral ameriško-izraelski napad na Iran ter ocenil, da je Teheran pogajalsko ugnal ZDA v kozji rog. Za polno mero je Trump dodal še napoved o dvigu carin na avtomobile in tovornjake iz EU na 25 odstotkov, kar bo posebej prizadelo nemško gospodarstvo. S trem je Trump še okrepil politične težave Merza, ki bo v sredo zaznamoval eno leto zelo težavnega vodenja nemške vlade.
Rubiev pomiritveni obisk
Trump je napovedal tudi zmanjšanje števila ameriških vojakov v Italiji in Španiji. Z italijansko kanclerko Giorgio Meloni se je nedavno sprl, ker je pred Trumpovimi kritikami odločno vzela v bran papeža Leona XIV., Italija pa ni dovolila uporabe letalskih oporišč za misije nad Iran. V prihodnjih dneh sicer v Rim prihaja zunanji minister Marco Rubio na srečanje s papežem. Očitno poskuša Bela hiša napetosti z Vatikanom nekoliko umiriti, pa tudi z Melonijevo. Njen kabinet sprva sicer ni potrdil, da se bo z Rubiem srečala.
Gotovo pa nobenega pomiritvenega koraka ni pričakovati v odnosih s Španijo. Premier Pedro Sanchez je najizrazitejši evropski kritik napada na Iran, zato Trump tudi žuga z zmanjšanjem števila ameriških vojakov. Vendar je to za Španijo verjetno še najmanj problematično oziroma je lahko prej za Pentagon zaradi uporabe strateškega pristanišča severno od Gibraltarja.
V kongresu zaskrbljeni
Pri zmanjševanju števila vojakov niti ne gre toliko za varnost posamezne države kot vse Evrope oziroma zveze Nato. Trump že dolgo dvomi o zavezništvu in ameriški koristi od njega. Sredi operacij proti Iranu je napovedoval, da bo izstavil račun zaradi zavračanja sodelovanja zaveznic, in zdaj se to kaže v praksi. O umiku ameriških enot iz Nemčije se res govori že nekaj časa, je pa bila v preteklosti ideja, da se eno brigado preseli na Poljsko in se okrepi vzhodno krilo. Poljski premier Donald Tusk zdaj pravi, da nima nobenih informacij o morebitni selitvi ameriških vojakov v njegovo državo. Umik dela ameriških vojakov brez takšne relokacije bi bil jasen signal Moskvi v času, ko prav v Nemčiji posebej izpostavljajo možnost njenih operacij v vzhodnih članicah Nata.
Nasprotniki Trumpovih načrtov sicer morda upajo, da se mu niti tokrat ne bodo izšli. Kongres ima možnost vpliva, saj lahko prepreči porabo proračunskih sredstev za selitev vojakov. To se je leta 2020 tudi zgodilo, potem ko je Trump takrat napovedal umik 12.000 vojakov iz Nemčije, kot uradni razlog pa navedel premajhno porabo Nemčije za obrambo (država jo je vmes izrazito dvignila). Potem je prišel v Belo hišo Joe Biden in te načrte dokončno zbrisal.
Zdaj sta republikanska voditelja odborov za oborožene sile v senatu in v predstavniškem domu kongresa, Roger Wicker in Mike Rogers, spisala skupno izjavo z opozorilom, da napovedana velika evropska vlaganja v obrambo potrebujejo čas, da se spremenijo v resnične vojaške zmogljivosti. »Prehitro ameriško zmanjšanje prisotnosti v Evropi (...) prinaša tveganje o zmanjšani odvračalni moči in pošilja napačen signal Vladimirju Putinu,« sta zapisala. Ali bi se republikanska stranka v kongresu Trumpu res postavila po robu, je sicer vprašanje; gotovo je možnost precej manjša, kot je bila leta 2020. So pa letos novembra na sporedu kongresne volitve, kjer se v vsaj enem domu obeta zmaga demokratov.
