Konservativna vlada Borisa Johnsona, ki se je po izbruhu vojne v Ukrajini kazal vsepovsod razen v Kijevu, je sprva žela pohvale za politični odziv na rusko invazijo, ki pa jih je hitro zasenčil sramoten brexitski odziv na begunsko krizo. Do sedmega marca je notranje ministrstvo odobrilo vizum samo 50 Ukrajincem (enemu odstotku tistih, ki so zaprosili zanj), ki imajo na Otoku bližnje sorodnike. To je sprožilo plaz kritik. Majhna Irska jih je do takrat sprejela že 1800.
Razvpiti brexit je bil zmagovit tudi zaradi protipriseljenske in protibegunske retorike, a vlada brexitskega kolovodje Borisa Johnsona je zelo napačno ocenila britansko doživljanje vojne v Ukrajini. Otočani so bili ogorčeni, ker so britanski predstavniki v Calaisu ukrajinske begunce pošiljali po vizume v Pariz in Bruselj in ker je formular za pridobitev vizuma neskončen in zapleten. Francozi so Londonu pripisali nehuman odnos do ukrajinskih beguncev.
Domovi za Ukrajino
Kritika je delovala. Sprva so vizume izdajali samo Ukrajincem z bližnjimi, potem pa tudi tistim z daljnimi sorodniki na Otoku. Johnsonova vlada še vedno noče popustiti zahtevi o posnemanju EU in odpravi vizumov, je pa pripravila nov vizumski program Homes for Ukraine (Domovi za Ukrajino), po katerem lahko Otočani gostijo (»sponzorirajo«) ukrajinske begunce, posameznike ali družine, v svojih domovih brez najemnine. Vlada jim bo »v znamenje zahvale« dajala po 350 funtov (okoli 417 evrov) na mesec.
Sprejeti jih morajo za vsaj šest mesecev, na Otoku pa lahko ostanejo najmanj tri leta. Tako gostitelje kot goste naj bi notranje ministrstvo »varnostno preverilo«. Poleg tega bodo lokalne oblasti preverile, ali so domovi Britancev primerni za nastanitev beguncev.
Fantastičen odziv
V prvih štiriindvajsetih urah se je na spletni strani vlade prijavilo več kot 100.000 Britancev, ki so pripravljeni beguncem pripravljeni ponuditi streho nad glavo. Johnsonov minister za stanovanjsko politiko in skupnosti Michael Gove je komentiral, da »ima Britanija dolgo zgodovino podpiranja najbolj ranljivih v njihovi najstrašnejši uri«. Poudaril je, da ni nobenih omejitev glede števila Ukrajincev, ki lahko pridejo na Otok preko tega sponzorskega programa. Od Otočanov, ki bodo odprli vrata svojih domov, vlada ne pričakuje, da jih bodo hranili ali krili druge življenjske stroške, lahko pa to naredijo, če želijo.
Boris Johnson je dejal, da je odziv Britancev na vizumski program »Domovi za Ukrajino« fantastičen, in se rojakom zahvalil za ponujeno pomoč. Ta medijsko odmeven, a nedoročen program utegne biti zelo (pre)počasen. Od 17.100 prošenj za vizume Ukrajincem so jih doslej odobrili 4000.
Urgentno piarovstvo vlade?
Otočani bodo lahko »sponzorirali« Ukrajince (šele) od petka naprej. Najprej samo tiste, ki jih osebno poznajo. Minister Gove je dejal, da lahko gostijo tudi Ukrajince »brez družinskih in drugih vezi z Britanijo«. Ni povedal, od kdaj, dejal pa je, da vlada računa na podporo dobrodelnih in drugih organizacij in cerkva, ki naj bi jih povezale z njimi, in da se bo program hitro širil.
Program predvideva dostop beguncev do britanskega državnega zdravstva in drugih državnih služb ter šolanje begunskih otrok. Lokalne oblasti naj bi od vlade dobile okoli 12.500 evrov na begunca in več, če ima šoloobvezne otroke. Opozicija temu vladnemu programu zelo upravičeno očita »pomanjkanje urgentnosti« in »pretirano vizumsko birokratizacijo«. Razglasila ga je za »naredi si sam azilantski program«.
»Neresno je, da pozivamo ukrajinske družine, ki bežijo pred Putinom in so zapustile domove brez vsega, naj se reklamirajo na instangramu v upanju, da jih bo opazila kakšna britanska družina,« je dejala članica laburistične vlade v senci Lisa Nandy. Britanska podružnica Amnesty International je ocenila, da gre za »urgentno piarovstvo britanske vlade po kaotičnem birokratsko hladnem začetnem odzivu«. Spomnila je tudi na to, da so po podobnem programu za sirske begunce Britanci lahko ponudili dom samo nekaj sto beguncem.
