Južnoafriška policija se redno hvali z uspehi v boju proti nezakonitemu rudarjenju. Sredini oktobra so sporočili, da so v enem tednu po vsej državi aretirali 71 domnevnih nezakonitih rudarjev.
Vendar po poročanju Guardiana raziskovalci ocenjujejo, da se z nezakonitim rudarjenjem ukvarja na deset tisoče ljudi. Marcena Hunter, raziskovalka pri Globalni pobudi proti transnacionalnemu organiziranemu kriminalu, je že leta 2019 ocenila, da se iz Južne Afrike nezakonito izvozi desetina celotne proizvodnje zlata, vredna okoli milijardo ameriških dolarjev.
Policijske operacije vodijo tudi v tragedije. Leta 2025 so iz rudniškega jaška v Stilfonteinu potegnili kar 93 trupel, potem ko so policisti podzemnim delavcem preprečili dostavo hrane in vode.
Kot piše Guardian, nezakonito rudarjenje spodbujajo visoke cene zlata, revščina, visoka brezposelnost, koruptivni politiki in policisti, ki od tega kujejo dobiček, ter neuspeh rudarskih podjetij, da bi izpolnila zakonsko obveznost in po prenehanju delovanja ustrezno zaprla ter zapečatila rudniške jaške.
Zgodovina, zgrajena na zlatu
Sodobna zgodovina Južne Afrike je tesno povezana z rudarstvom. Leta 1884 so na eni od kmetij našli zlato, kar je sprožilo zlato mrzlico in vodilo do nastanka Johannesburga. Proizvodnja zlata je doseгла vrhunec v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, Južna Afrika pa je bila vse do leta 2007 – več kot celo stoletje – največja svetovna proizvajalka tega žlahtnega kovine.
Leta 2009 je Morris Viljoen, profesor geologije na Univerzi Witwatersrand, ocenil, da je greben, po katerem je univerza dobila ime, dal več kot tretjino vsega zlata, ki je bilo kdaj koli izkopano na svetu. Sedež organizacije Claw se nahaja v nekdanjih pisarnah rudnika Durban Deep, ki so ga zaprli ob koncu tisočletja.
Mestna uprava trdi, da je v tej regiji pod zemljo še vedno 40.000 ton zlata. A ker se preostanek nahaja vse globlje, so stroški njegovega pridobivanja izjemno zrasli.
Rudarska podjetja bi morala stare jaške zapečatiti in sanirati okolje. Vendar je bilo po podatkih rudarskega ministra Gwedeta Mantasheja še leta 2025 v državi kar »6.100 zapuščenih rudnikov brez znanega lastnika in 1170 nevarnih, odprtih rudniških vstopov«.
V te praznine v zemlji so vstopili nezakoniti rudarji. Čeprav celovitih podatkov ni, se strokovnjaki po navedbah Guardiana strinjajo, da večina prihaja iz sosednjih držav – predvsem iz Lesota, Mozambika in Zimbabveja.
Kdo je kriv za ugreznine in nasilje?
Obzorje južno od Johannesburga se je v zadnjih letih zato precej spremenilo. Zaznamujejo ga bgrebeni rudniških odlagališč, vedno pogosteje pa se zemlja tudi vdira pod nogami.
Guardian navaja, da je cesta, ki je bila nekoč glavna prometna žila in je povezovala središče mesta z jugovzhodnimi predmestji, na enem delu povsem izginila, tam pa je zdaj le še razrita zemlja, polna lukenj, ki so jih izkopali rudarji.
Vendar strokovnjaki opozarjajo, da so rudarji pri vprašanju ugreznin zgolj grešni kozli. Rosalind Morris, profesorica antropologije na Univerzi Columbia, ki je obsežno raziskovala nezakonito rudarjenje, je za Guardian opozorila, da porozen dolomitni kamen južno in zahodno od Johannesburga postane nestabilen, ko se iz njega črpa voda.
»Največji krivеc za nastanek ugreznin v Južni Afriki je formalno industrijsko rudarstvo, ki vsak dan iz podzemlja izčrpa na stotine milijonov litrov vode,« je povedala Morrisova. »Obstajajo območja z veliko ostanki zlata, kjer nezakoniti rudarji intenzivno kopljejo, in del tega zagotovo povzroča rušenje struktur. A zamisel, da so ugreznine izumili ali prvič povzročili nezakoniti rudarji, je popolnoma zgrešena.«
Poceni delovna sila
Nezakonite rudarje pogosto krivijo tudi za val nasilja, vključno s septembrskim masovnim streljanjem v delavski soseski Wedela. Vendar je David van Wyk, vodilni raziskovalec pri fundaciji Bench Marks, za Guardian poudaril, da krivda leži na plečih sprtih tolp, ki nadzorujejo dostop do jaškov.
»Ljudje, ki delajo v rudniku, so v resnici izjemno izkoriščana poceni delovna sila … Tisti z orožjem pa so tisti, ki poberejo zlato. In ti ne hodijo pod zemljo,« je dejal van Wyk.
»V Khutsongu, približno 80 kilometrov zahodno od Johannesburga, lokalni in tuji nezakoniti rudarji dejansko vzdržujejo lokalno gospodarstvo pri življenju,« je za Guardian povedal Vusi Cele iz organizacije Mining Affected Communities United in Action, ki se bori za podelitev rudarskih licenc »obrtniškim rudarjem«.
»Brez tega denarja bi bilo to mesto duhov,« jedodal 33-letni Cele. Sam na površju trenutno prodaja ovitke in zaščitna stekla za mobilne telefone, a priznava, da bi se tudi sam odpravil pod zemljo, če bi le dobil licenco: »Na površju dobiš le drobiž. Pod zemljo pa je denar.«