Nekdanjega vodilnega korziškega nacionalističnega in separatističnega upornika Alaina Orsonija, ki je bil zdaj star 71 let, je neznanec ubil od daleč s puško, ko se je udeležil pogreba svoje matere. V 80. letih je bil eden od vodilnih članov Korziške nacionalne osvobodilne fronte (FLNC), ki je hotela osvoboditi Korziko izpod francoske okupacije. Že leta 2008 je Orsoni, ki naj bi bil človek sedmih življenj, za las ušel umoru mafije, ki mu je leta 1983 ubila brata Guya.
Podobno kot v drugih regijah sta tudi na Korziki – ki je del Francije postala šele leta 1769, ravno takrat, ko se je na njej rodil Napoleon – francoski centralizem in unitarizem v 19. in 20. stoletju zatirala domač jezik in v šolah nasilno izvajala pofrancozenje, ki ga lahko primerjamo s sicer neuspešnim poitalijančevanjem na Primorskem med obema vojnama. Tuji nakupi korziške zemlje in rast njene cene so bili med pomembnimi vzroki za krepitev korziškega nacionalizma in separatizma pred 50 leti. Razmere na otoku, kjer danes živi 330.000 ali 0,5 odstotka prebivalcev Francije, so se začele zaostrovati kmalu po alžirski vojni (1954–1961), ker je 18.000 pieds noirs, kot so se imenovali evropski priseljenci v Alžiriji, zbežalo na Korziko, kjer so pridelovali – menda slabo – vino. Avtohtone Korzičane je razjezilo zlasti dejstvo, da so prišleki plačevali manj davkov in da so lahko dobili ugodna bančna posojila za nakup njihove zemlje.
Avgusta 1975 je skupina domačinov, med njimi je bil 20-letni Alain Orsoni, zasedla vinograd enega od pieds noirs. Tedanji notranji minister je na njih poslal 1200 žandarjev, helikopterje in oklepna vozila. Prišlo je do spopada, dva žandarja sta umrla, v mestu Bastia pa je prišlo do neredov. Da bi zaščitili svojo kulturo in jezik, so številni mladi Korzičani, tudi Orsoni, tedaj začeli oborožen boj proti francoskim oblastem. Leta 1976 je bila ustanovljena FLNC. Orsoni je sprva na skrivaj vodil pariško sekcijo FLNC, s katero je v francoski prestolnici, kjer je bil študent, aprila, maja in junija 1979 organiziral več bombnih napadov, a tako, da ni bilo človeških žrtev. Tarča so bila sodišča, banke in policijske postaje. Maja 1980 je prišlo do spopada na ulicah Pariza, v katerem je umrl policist, in avgusta so Orsonija aretirali.
Socialistična vlada ga je že leta 1982 v zameno za premirje s FLNC izpustila iz zapora. Odšel je na Korziko, kjer sta z bratom Guyem postala nacionalna junaka, pri nas bi rekli narodna heroja. Alain je postal kmalu voditelj FLNC in boril se je ne le proti Francozom, ampak tudi proti korziški mafiji, ki mu je ubila brata.
Leta 1988 je prišlo do še enega premirja s francoskimi oblastmi. Tedaj je Orsoni postal zagovornik mirnega in političnega reševanja korziškega vprašanja. A del FLNC je hotel nadaljevati oboroženi boj. Tako je prišlo do razkola v FLNC, ki je vodil do bratomorne vojne. Orsoni se ni več boril proti Francozom, ampak proti korziškim radikalcem. Tako je sodeloval v strelskih spopadih z njimi. Ti skrajneži so leta 1995 ubili prefekta, glavnega predstavnika francoskih oblasti na otoku. Še leta 2007 so na svojih shodih kot junake prikazali zamaskirane teroriste-separatiste, ki so obsodili »genocid francoskih kolonialistov nad korziškim ljudstvom«.
Ker so mu skrajneži med nekdanjimi tovariši in soborci stregli po življenju, je Orsoni leta 1996 zbežal na Florido, kjer je v Miamiju odprl picerijo. Že po nekaj mesecih se je preselil v Nikaragvo, kjer je odprl igralnico. V letih 2000–2008 je živel v Barceloni. Zatem se je vrnil na Korziko, kjer je postal predsednik nogometnega kluba Ajaccio. Kmalu po tem ga je mafija hotela ubiti, a je umoru za las ušel.