Trenutni italijanski sistem omogoča razmeroma visoko stopnjo mobilnosti med tožilci in sodniki. Čeprav so bile možnosti prehoda v zadnjih letih omejene, oba profila še vedno opravljata isto začetno usposabljanje in sta del istega strokovnega telesa. Predlagana reforma uvaja striktno ločitev kariernih poti. To pomeni, da bi se pravnik že na začetku poti odločil, ali bo sodnik ali državni tožilec. Po mnenju vlade bi to zagotovilo večjo nepristranskost sodišč, saj sodniki ne bi bili več del istega »ceha« kot tožilci, kar naj bi odpravilo psihološko ali kolegialno pristranskost v korist obtožbe.
Kontroverzna uvedba žreba
Reforma predvideva tudi reorganizacijo Vrhovnega sveta za sodstvo, ki trenutno upravlja s kadrovskimi vprašanji celotnega pravosodja. Po novem bi nastala dva ločena organa: eden za sodnike in eden za tožilce. Ključna in najbolj kontroverzna novost pa je uvedba žrebanja članov teh svetov. Vlada s tem ukrepom želi prekiniti vpliv t. i. »pravosodnih tokov« oziroma ideoloških združenj znotraj sodstva, ki so bila v preteklosti vpletena v politične škandale glede imenovanj na visoke položaje. Z uvedbo žreba bi bila karierna pot sodnika odvisna od naključja in strokovnosti, ne pa od politične pripadnosti ali lobiranja.
Melonijeva reformo označuje za »zgodovinski dolg« Italiji. Politične korenine teh sprememb segajo v obdobje Silvia Berlusconija. Pokojni premier je bil v nenehnem spopadu s tožilstvom, ki ga je obtoževal, da je ideološko pristransko in da izvaja »politični linč« nad desnico. Vladajoča koalicija zdaj trdi, da bo reforma končno uravnotežila razmerje moči med politiko in pravosodjem.
Vendar pa nasprotniki opozarjajo na zgodovinski pomen sedanje ureditve. Italijanska ustava je bila oblikovana po padcu Benita Mussolinija, ko je bilo pravosodje le orodje fašistične diktature. Ustava iz leta 1948 je zato namenoma ustvarila močno in neodvisno sodstvo, ki je povsem ločeno od izvršne veje oblasti.
Glasni odpor stroke in opozicije
Največje nasprotovanje prihaja iz vrst samih sodnikov. Nacionalno združenje magistratov, krovna in najvplivnejša poklicna organizacija italijanskih sodnikov in državnih tožilcev opozarja, da bi ločitev karier in ločeni nadzorni organi tožilstvo podredili vladi. »Reforma bo tožilce spremenila v poslušne uradnike, ki ne bodo imeli poguma za preiskovanje korupcije v najvišjih krogih,« opozarja vodja opozicije Elly Schlein. Tudi legendarni protimafijski tožilec Nicola Gratteri meni, da vlada zavaja ljudstvo, saj so kariere že zdaj v veliki meri ločene. Po njegovem mnenju so pravi problemi italijanskega pravosodja pomanjkanje osebja in dolgotrajni postopki, česar ta reforma ne rešuje.
Ker vlada v parlamentu ni dosegla dvotretjinske večine za predlagane spremembe ustave, mora reformo potrditi ljudstvo. Referendum nima praga udeležbe, kar pomeni, da bo veljaven ne glede na to, koliko ljudi pride na volišča. Čeprav Melonijeva pravi, da ne bo odstopila, bi poraz pomenil, da nima mandata za ključne ustavne spremembe, kar bi močno oslabilo njeno vlado v drugi polovici mandata. Zadnje javnomnenjske raziskave kažejo tesen izid, nasprotniki reforme imajo rahlo prednost.x