Nekega dne sem mami rekel, da si želim tu ostati za zmeraj, da si želim tukaj, v tej vasi in med temi gorami živeti. Mama mi je povedala, da je to nemogoče. Da to ni kraj, kjer bi lahko človek živel – čeprav so, jasno, tam živeli gospa, ki je imela trgovino, gospod, ki je prodajal časopise, in drugi, ampak oni so bili »drugačen tip ljudi«. Tam ni bilo šole in ni bilo dela. »Le kaj bi tukaj lahko počel tvoj oče?« me je vprašala.
Nauk najinega pogovora je bil zelo jasen. Povsod so čudoviti kraji, ki pa niso nujno ustvarjeni za vsakdanjik; ljudje, ki iz svojega življenja želijo nekaj narediti, živijo v krajih, ki niso lepi.
Slovenski narod je žrtvoval svojo prestolnico
Mesto Ljubljana je na novo pridobljen biser, nanizan v ogrlico turističnih točk srednje Evrope. Da bi si mesto pridobilo ta status, je moralo skozi metamorfozo, ki ga je spremenila v pocukran tematski zabaviščni park. Ekonomski učinki so številni; a kulturne izgube so neizmerljive.
Iz centra so počasi, a vztrajno izginjale stare obrti; včasih si v centru našel peke, usnjarje, čevljarje, mizarje, izdelovalce violin, urarje in celo mehanika; zdaj so se v njem namnožili natakarji, baristi, kuharji in prodajalci v trgovinicah s spominki, poleg vodičev – ki o nekdanjih obrteh lahko le še govorijo – in lokalnega turističnega mučenika, ki naokoli hodi oblečen v plišast zmajev kostum, seveda.
Slovenski narod je žrtvoval svojo prestolnico, podobno kot so s svojimi storili Katalonci, Benečani, Majorčani in se naselili v predmestja, kjer socialno življenje in srečevanje lokalnega prebivalstva večinoma poteka le še v skoraj povsem identičnih nakupovalnih centrih. Množični turist – kot lahko poimenujemo same sebe – namreč dosledno ubije, kar ljubi.
Zadnjih petnajst let, ki sem jih preživel v Mehiki, sem vedno živel v mestih, ki so jih ljudje imeli za turistične kraje. Nekdo znotraj mene se je odločil, da je, če je kraj dober za občasne obiske in počitnice – in v njem zapravimo prihranke celega leta – dovolj dober tudi za vsakdanje življenje. Ni šlo za racionalno odločitev. Šlo je za podzavestno dejanje: nekdo znotraj mene je želel živeti, kot bi bil ves čas na počitnicah.
Prijatelji, ki so me obiskovali, so k meni prihajali ob petkih zvečer, izmučeni od prometnih zastojev, da so se lahko sploh odpeljali iz velikega mesta, in zaradi napete vožnje na cestah, polnih ljudi, kot so bili oni sami. Ko so prtljago zložili v sobo za goste in spravili otroke spat, so potrebovali ustrezno dozo pijače, takšno, ki bi spravila v komo že srednje močnega vola. Preden so zaspali, so osuplo gledali nebo, polno zvezd.
V nedeljo se je že po kosilu začelo premlevanje o vrnitvi domov. Gledali so drug drugega in se spraševali, kaj naj naredijo: bi se odpravili, preden se začne promet, ali bi počakali na pozen večer, da bodo prometni zastoji že mimo. »Ampak otroke je treba pripraviti na šolo.« »Lucia se mora okopati, preden gre v posteljo.« »Luis potrebuje masažo hrbta, sicer ne bo mogel v službo.«
Vikenda je bilo konec. Vikend je bil v resnici sobota.
Imel sem prijatelja, ki sem ga velikokrat slišal reči: »Če ves teden čakaš na petek, če čakaš vso zimo in pomlad, da končno pridejo na vrsto velike poletne počitnice, in če te v nedeljo popoldne samo ob misli na ponedeljek in službo redno napade nedeljski blues, potem vse kaže na to, da je tvoje življenje postalo sodobno suženjstvo.«
Vem, da ta izjava zveni precej arogantno, vendar se mi zdi resnična. Kot je resnično tudi to, da življenje, kot ga živimo, usluge, servisi in produkti, ki so nas zasužnjili, potrebujejo sodobne sužnje. Res je tudi, da je na vseh koncih sveta in v vseh zgodovinskih obdobjih velik odstotek prebivalstva vedno počel ali pa si je želel početi to, kar počne večina ljudi. In prav temu prevladujočemu odstotku ljudi so namenjeni turistični trg in televizijske serije, kot je na primer Igra prestolov.
V današnjih časih o človeštvu ni težko razmišljati kot zgolj o veliki kugi na zemeljski obli. Zdaj ta kuga, ki je doživela geometričen porast srednjega razreda na našem planetu, množično pustoši po nekaterih točkah planeta okoli istih datumov, da bi zadovoljila občutek ljudi, ki si želijo vse videti in vse doživeti.
Na tem svojem pohodu kuga izenačuje; kajti kaj drugega naredi turizem v Barceloni, kot da samo mesto spremeni v katalonski dekor za množično invazijo mravelj – ki navsezadnje gledajo le še druga drugo – njene prebivalce pa v stranske igralce, da ima scenografija vendarle nekaj verodostojnosti. Ni daleč dan, ko bodo prebivalci najbolj turističnih četrti lahko začeli zahtevati pokojnine za svoj filmski prispevek za dolgoletno igranje stranskih vlog…
Mnogi analitiki s prstom kažejo na mednarodne medije in lokalne vlade, da edini lahko sprožijo potrebne administrativne spremembe, ki bi vsaj nekoliko nadzirale tisto, za kar se zdi, da je nemogoče nadzirati. Toda – ali je lokalnim vladam res mar? Mar ni eksplozija turizma v njihovih mestih – vsaj po mnenju njihovih najzvestejših psihofantov – najjasnejši dokaz, da lokalne vlade svoje delo opravljajo dobro?
Pred leti sem intervjuval župana v zelo turističnem kraju, manjšem mehiškem mestecu; vprašal sem ga, kako namerava podpreti kulturne projekte v svoji občini. »Kultura je že tukaj, kar poglejte jo,« je rekel in pokazal na kolonialne stavbe, ki so obkrožale mestno hišo, zgradili pa so jih pred več kot dvesto leti. »Zdaj jo je treba le še izkoristiti.«
Izgubil sem upanje, da lahko uravnavamo naše poti uničevanja planeta, zlasti ko gledam skupino ljudi, ki se ima za bolj ozaveščeno in senzibilnejšo glede te problematike, kako s sabo ves čas prenaša ali kupuje plastenke z vodo. Ta ista populacija, ki tuli zgolj ob misli na izginjanje kitov ali polarnih medvedov, ki poskuša zmanjšati ogljikov odtis v vsakdanjem življenju, ki smeti ločuje v najmanj štiri ločene zabojnike, ki je prenehala jesti meso zaradi škode, ki jo povzroča mesna industrija podnebju, je ista populacija, ki kuri neštete litre goriva iz prastarih ostankov dinozavrov in se redno ter večkrat na leto udeležuje tečajev joge na Baliju, Šrilanki ali v Maroku.
Spopad s poletjem
Turizem je najpomembnejši delodajalec na našem planetu. Vsaj ena izmed desetih oseb tega sveta ima delo, povezano z industrijo efemernega turizma – in tudi ta oseba se mora v nekem trenutku spremeniti v turista.
Prebivalci mest so se množičnim invazijam začeli upirati. Upori proti turistom so se začeli v Barceloni in v Benetkah, nadaljujejo se v Palmi de Mallorki, zdaj se pripravljajo v San Sebastianu. Problem namreč ni več le količina uspavanih hord, ki se s slonjimi koraki pomikajo po ulicah, ki poslušajo pripovedovanja zgodb, ki jih v resnici nihče več ne posluša, in delajo fotografije, ki jih nihče ne gleda. Problem niso množice opitih mladeničev in mladenk, ki pod vplivom substanc opotekajoče hodijo naokoli, da bi si pomirili ščegetanje med nogami, ki ga spodbujajo na hitro konzumiran alkohol in elektro-tribal glasba ter drugi odsevi popularne kulture, katerih posledice se kažejo na Ibizi in na Hvaru. Problem je zlasti eksplozija ponudbe stanovanj na Airbnbju in Bookingu, ki je naše sosede in prijatelje spremenila v hotelirje, naše bratrance pa v prebivalce četrti, ki so vedno bolj oddaljene od centra naših Disneylandov; potisnila jih je v obrobne rezidenčne četrti, kjer stanujejo tisti, ki v popoldnevih na ulicah v starem delu mesta igrajo Miki Miško in Racmana Jako.
Letališča so se spremenila v skrajno neprijetne procesorje prometa in turistični kraji v potrošniške produkte. Avtoceste so na dobri poti, da se bodo za vedno zamašile – kot je to nekoč v izmišljeni zgodbi z naslovom Južna avtocesta zapisal Julio Cortázar – in vsi bomo postali neskončno zdolgočaseni, ker bomo vse videli in vse doživeli. Zato moramo medtem tisti, ki se želimo vsaj s kančkom zdravega razuma izogniti tej norosti, premisliti o načinih, kako se bomo spopadli s poletjem.
Jaz, ki – vse odkar sem prišel v te kraje – ulice središča mesta živim kot svoj naravni habitat za moja nekoliko neobičajna antropološka proučevanja, v poletnih mesecih ostajam v mestu z nogami v lavorju. In to jemljem kot nekakšno politično pozicijo, pri čemer pa se nikakor ne odrekam vsakdanjemu življenju v starem mestnem jedru. Tja hodim vsak dan in se spremenim v turista turistov. Ne gledam več Čevljarskega mostu, pri katerem so namakali peke, ne muze, ki je pesniku odrekla svoje čare; gledam njih, kako včasih povsem otrplo ali pa zmedeno blodijo naokoli, preštevam njihove korake in v miru opazujem, na koliko različnih načinov se lahko nenadoma ustavijo sredi ceste in mi onemogočijo, da bi nadaljeval svojo pot.
