Turčija bo prihodnji teden gostila letošnji vrh zveze Nato, na katerem pričakujejo vse voditelje članic severnoatlantskega zavezništva in še koga. Država bi se ob tem rada pokazala v kar najboljši luči kot zanesljiv partner, ki je kot stičišče Evrope in Azije spet vse pomembnejši za Evropsko unijo, zaradi nemirnega Bližnjega vzhoda pa tudi za vzhodno krilo zavezništva. Toda v zapleteni državi številnih nasprotij se še naprej krepi avtokracija predsednika Recepa Tayyipa Erdogana. Obenem po mesecih zatišja spet prihaja do premikov v mirovnem procesu s prepovedano Kurdsko delavsko stranko (PKK).
Kako se znebiti nezaželenih?
Da ne bi prišlo do »napačnega poročanja« ali sporočil o Turčiji, oblasti ničesar ne prepuščajo naključju. Pred začetkom vrha so zaradi obtožb o terorističnem udejstvovanju ali marksizmu aretirali več kot dvesto novinarjev, akademikov in predstavnikov civilne družbe. Akreditacije za vrh Nata so zavrnili številnim uveljavljenim turškim novinarjem velikih medijskih hiš. Da oblast dobro ve, kaj počne, je prepričan Kaya Genç, znani turški novinar in avtor več knjig. Za Turčijo, ki je članica Nata od leta 1952, ima drugo največjo vojsko v Natu in je prva muslimanska država v severnoatlantskem zavezništvu, je bilo članstvo v zavezništvu vedno primerno orožje za spopad s civilno družbo, opozarja.
Takšen pristop je uporabljalo več desnih vlad v turški zgodovini, in to ne glede na to, da bi članice zavezništva morale biti demokracije. »Če se želiš znebiti nezaželenih, lahko uporabiš članstvo v Natu,« zdajšnje aretacije intelektualcev, sindikalistov in okoljevarstvenikov pojasnjuje Genç. Kljub temu Turčijo, ki jo EU vedno znova kritizira zaradi stanja človekovih pravic in je zato povsem zastal tudi pristopni proces, še naprej obravnavajo kot pomembno partnerico Zahoda. Pred dnevi so z željami po boljšem sodelovanju s Turčijo na področju migracij, trgovine in zunanje politike na pogovore k Erdoganu pripotovali kar trije evropski komisarji: visoka zunanjepolitična predstavnica Kaja Kallas, komisar za notranje zadeve Magnus Brunner in komisarka za širitev Marta Kos.
Vladni menedžment opozicije
Medtem ko poskuša Evropska unija spet poglobiti odnose s Turčijo, tamkajšnja vlada pod vodstvom predsednika Recepa Tayyipa Erdogana že mesece uničuje glavno opozicijsko stranko CHP. Po aretaciji in začetku sojenj carigrajskemu županu Ekremu Imamogluju se je prek sodne uredbe spomladi letos oblast spravila še nad novega karizmatičnega voditelja CHP, 51-letnega Özgurja Özela, ki naj bi stopil v Imamoglujeve čevlje kot naslednji predsedniški kandidat socialdemokratske stranke. Sodišče ga je odstavilo s položaja vodje CHP, ker naj bi se na kongresu stranke dogajale nepravilnosti, in na njegovo mesto postavilo nepriljubljenega 77-letnega Kemala Kiliçdarogluja. Stranka se je znašla v bojih dveh taborov, Özel, ki zahteva sklic novega kongresa stranke, pa naj bi občasno grozil celo z ustanovitvijo nove stranke.
Kot pojasnjuje naš sogovornik Kaya Genç, se je država stranke CHP tako odločno lotila zato, ker se je ta s svojo politiko solidarnosti in zagovarjanja enakosti preveč nagnila v levo. »Mladi carigrajski župan Imamoglu je v času gospodarske krize postal grožnja neoliberalnemu gospodarskemu modelu s svojo politiko občinske sociale, ko socialdemokratsko agendo krepi prek občinske ravni z zagotavljanjem prehrambne pomoči ali otroškega varstva,« razlaga Genç. Do zamenjave Imamogluja in vodstva CHP je prišlo iz želje, da bi na čelo stranke postavili manj priljubljeno osebo. »Vlada tam raje vidi kakšnega pripadnika stare garde, birokrata, kot je Kilicdaroglu, ki je državi kot tehnokrat služil vse življenje. A sam nikoli ni bil tako popularen kot Imamoglu, ki je svojo moč črpal iz ulice.« Čeprav je CHP, ki je kot stranka ustanovitelja moderne Turčije Kemala Atatürka ena najstarejših strank v Evropi, ta čas precej načeta, je po oceni Gença še ne gre odpisati. »Počakali bodo, da se stvari razbistrijo na kongresu,« pravi.
Kurdi v strankarskem primežu
Potrpežljivi pa morajo biti tudi Kurdi, ki v turški državi od konca prve svetovne vojne čakajo na enakopravne pravice. Koliko jih bodo dobili ob koncu mirovnega procesa, ki ga je s turško državo začel vodja PKK Abdulah Öcalan, ostaja odprto. Po mesecih zatišja, ko se je po začetem razorožitvenem procesu PKK pozornost preusmerila na vojno v Perzijskem zalivu, prihaja do novih premikov. Erdogan je namreč napovedal, da bo turški parlament predvidoma še pred poletnim premorom do konca julija sprejel okvirno zakonodajo, katere namen je pospešiti uradno razpustitev PKK.
Pred bližajočim se datumom predsedniških volitev leta 2028, ko Erdogan brez sprememb ustave ne more več kandidirati, se pričakuje, da bo vlada pospešila mirovni proces. Računa namreč, da bi ob spremembah ustave v prid kurdskim pravicam utegnila dobiti tudi podporo prokurdskih poslancev za takšno spremembo ustave, ki bi Erdoganu omogočila vnovično kandidaturo. »Mirovni proces je postal orodje v notranji politiki,« je prepričan Genç. Resda gre tudi za vprašanja geopolitike, geografije in nujnih ustavnih sprememb za uresničitev kurdskih pravic. Ne bi pa smel mirovni proces po njegovem mnenju služiti temu, da se s pomočjo njega pridobi kurdske glasove ali pa jih utiša.
A prav to se dejansko dogaja zaradi posebne vloge Kurdov, ki ostajajo pomemben in pogosto odločujoč jeziček v notranji politiki. Erdogan se je mirovnega procesa lotil predvsem za to, ker si je želel kurdskih glasov. Na vprašanje, čemu ob tako jasni politični trgovini, ki je bila zarisana že na začetku mirovnega procesa, Kurdi vseeno sodelujejo v tej igri, Genç odgovarja: »Oni so tisti, ki jih zapirajo. Nikomur ne morejo zaupati. Kurdi so pragmatisti. Če kateri koli stran reče, da bo izpustila njihove zapornike, nimajo luksuza čakati, da bo na volitvah zmagala opozicija.«
