Wexit? Tako se reče ideji odhoda Walesa iz Velike Britanije, ki je z brexitom zapustila EU. Neodvisnost, ki je cilj leta 1925 nastale nacionalistične levosredinske stranke Plaid Cymru, je bila desetletja marginalna tema valižanske politike. Zadnja leta pa je vse bolj vroča tema, ki že skrbi London. Začelo se je s tako imenovano devolucijo oziroma decentralizacijo oblasti na Otoku, za katero se je leta 1999 odločila laburistična vlada Tonyja Blaira, da bi okrepila unijo štirih delov države, Anglije, Škotske, Walesa in Severne Irske. Škoti so dobili parlament, Wales in Severna Irska pa skupščini. Na Škotskem je nacionalistični stranki SNP, zagreti zagovornici neodvisnosti, to utrlo pot na oblast, na kateri je neprekinjeno od leta 2013. Na Severnem Irskem je to na letošnjih volitvah prineslo prvo zmago republikanske (katoliške) stranke Sinn Fein, katere cilj je združitev z Irsko.
Počasnejša, a vedno širša podpora neodvisnosti
V Walesu je krepitev podpore neodvisnosti počasnejša predvsem zaradi priljubljenosti laburistične stranke, ki je na zadnjih volitvah valižanske skupščine leta 2021 dobila 30 od 60 sedežev. Zmagali so v veliki meri zato, ker so programu dodali zahtevo po večji avtonomiji. Konservativci so dobili 16 sedežev, nacionalistična Plaid Cymru 13. Rast podpore neodvisnosti kaže vse večja podpora kampanji Yes Cymru (Cymru je Wales v valižanščini), ki je nastala po zgledu kampanje Yes Scotland v podporo škotski neodvisnosti pred referendumom leta 2014, ki pa jo je večina zavrnila.
V več kot 40 podružnicah po Walesu ima Yes Cymru dobrih 800 aktivistov. Januarja 2020 je imela 2000 članov, lani že 17.000. Pojavile so se tudi druge organizirane skupine, ki zahtevajo neodvisnost, na primer Undod, laburisti za neodvisni Wales. Najnovejše raziskave javnega mnenja kažejo različno podporo neodvisnosti, od najbolj verjetnih 30 do 39 odstotkov (kar je velik skok z dobrih dvajsetih odstotkov leta 2021) do 46, 56 in celo 63 odstotkov. Mlajši ko so Valižani, bolj so zagreti za neodvisnost. Številni radi rečejo, da je angleška veriga (Angleži so napadli in si prilastili Wales konec 13. stoletja) valižanskega rdečega zmaga, znamenitega valižanskega simbola, vse bolj napeta.
Sporni naziv
prestolonaslednika Williama
Razlogi za to so številni. Dolgoletna vladavina konservativcev v Veliki Britaniji, posebno pod Borisom Johnsonom, in brexit (čeprav je večina Valižanov, 52,5 odstotka, glasovala zanj) sta prinesla največjo škodo na Otoku ravno Walesu, najrevnejšemu delu Britanije. Podobno kot Škoti tudi Valižani vse bolj ugotavljajo, da skupna država zanje ne deluje, predvsem zaradi brexita in vladavine konservativcev. Število zagovornikov neodvisnosti se je pomnožilo tudi med covidno pandemijo, v kateri je imela valižanska vlada povsem avtonomno vlogo in se je s pandemijo veliko bolj učinkovito in razumno spoprijela kot premier Boris Johnson v Angliji.
Na krepitev narodne zavesti Valižanov kaže tudi ogorčenje številnih nad imenovanjem novega valižanskega princa Williama. Ta uradni naziv britanskega prestolonaslednika, ki ga je imel od leta 1958 novi kralj Karel III., imajo številni Valižani za žalitev statusa Walesa kot dežele in naroda ter simbol angleške zasedbe in stoletij zatiranja, zato zahtevajo njegovo ukinitev. Llywelyna ap Gruffudda, ki je bil zadnji valižanski princ, so ubili vojaki angleškega kralja Edwarda I. leta 1282 med invazijo in zasedbo Walesa. Edward I. je svojega sina, kasneje Edwarda II., razglasil za prvega angleškega valižanskega princa leta 1301. William je že 23. angleški valižanski princ.
Čeprav so Angleži z zakonom nadomestili valižanščino z angleščino kot uradnim jezikom, jo je še na začetku 18. stoletja govorilo 90 odstotkov Valižanov. Potem je odstotek zelo padel, zdaj pa spet raste; leta 2021 je valižanščino govorilo okoli 29 odstotkov Valižanov, predvsem mladih, kar je še eno znamenje podpore neodvisnemu Walesu.
