Škotska prva ministrica in voditeljica levosredinske SNP (Škotske nacionalne stranke) Nicola Sturgeon ima opraviti z že petim kolegom iz Londona, ki je z drugega (desničarskega) ideološkega spektra. Na oblast je prišla, ker je njen predhodnik Alex Salmond, ki je z blagoslovom Londona in tedanjega konservativnega premierja Davida Camerona leta 2014 razpisal prvi referendum o škotski neodvisnosti, zaradi poraza zagovornikov neodvisnosti odstopil. Za neodvisnost je takrat glasovalo 44,7 odstotka (1.617.989), proti 55,3 odstotka (2.001.926) Škotov. Ob 84-odstotni volilni udeležbi.
Zaradi brexita, Johnsona in konservativcev
Sturgeonova, ki je prepričana, da bi bil izid zaradi brexita, Borisa Johnsona in dvanajstletne vladavine konservativcev zdaj precej drugačen, se je začela pogovarjati o reprizi že s Cameronovo naslednico Thereso May, saj je na brexitskem referendumu (2016) večina Škotov glasovala proti odhodu iz EU. A London za želje Škotov ni imel posluha. Tudi naslednik Mayeve, Boris Johnson, ki ga je Sturgeonova razglasila za povsem neprimerno osebo za premierja, se ni hotel niti pogovarjati o novem referendumu. Z Johnsonovo naslednico Liz Truss, ki je bila na oblasti res samo 44 dni, se nista niti pogovarjali, ker je Trussova Sturgeonovo označila za »iskalko pozornosti« in dejala, da je njeno besedičenje o reprizi referenduma »najbolje ignorirati«.
Novembra lani, mesec dni po tistem, ko je Trussovo zamenjal Rishi Sunak, je britansko vrhovno sodišče razsodilo, da škotski parlament nima pristojnosti za razpis referenduma (tudi če bi bil samo posvetovalni), če o tem ne obstaja dogovor med britansko in škotsko vlado. Sunak si je globoko oddahnil, saj ga je bilo strah morebitne eksplozivne razsodbe v korist škotske vlade. Razsodba je bila boleč udarec za Sturgeonovo in druge zagovornike neodvisnosti, ki zahtevo po reprizi referenduma politično in pravno utemeljujejo z izstopom iz EU. Sturgeonova je takrat ocenila, da zakon, ki Škotski prepoveduje, da bi izbrala svojo prihodnost brez soglasja britanske vlade in parlamenta, razgalja, da je pojmovanje Združenega kraljestva kot prostovoljnega partnerstva pravljica, pa tudi argument za drugi referendum.
Najslabši, a nujen rezervni načrt?
Sturgeonova se je zato odločila za »rezervni načrt«, za razumevanje naslednjih volitev na Škotskem kot (res ne de jure, ampak de facto) referendum o neodvisnosti. Veteranski poslanec SNP v britanskem parlamentu Pete Wishart je ocenil, da je to sicer najslabša, vendar edina možna pot za rešitev ustavne prihodnosti Škotske, ker London vztrajno zavrača enak referendum, kot je bil leta 2014. Sunak je priletel na obisk na Škotsko že potem, ko je Sturgeonova članom SNP sporočila, da bodo na marčevskem kongresu odločali o tem, ali bodo neformalen, a dejanski referendum naslednje volitve škotskega (2024) ali britanskega (2026) parlamenta. Hkrati je dejala, da je njena favorizirana izbira še vedno referendum, dogovorjen z britansko vlado. Sunak je pred obiskom dejal, da želi odnose med pogosto sprtima vladama začeti na novo. Lepo, a očitno neiskreno. Sestala sta se na delovni večerji v hotelu v Invernessu na Škotskem, ki je trajala le približno eno uro. Ona, ki je srečanje ocenila prva, je dejala, da je bilo prisrčno in konstruktivno. Dejala je, da se s Sunakom očitno ne strinjata o marsičem, »vendar sva se bila sposobna pogovarjati o področjih, na katerih vladi lahko sodelujeta«.
