Tuaregi so nomadsko ljudstvo, ki kljub temu, da so formalno razdeljeni med pet držav, v katere sega Sahara, meja ne priznavajo in se po puščavi bolj ali manj prosto gibljejo. Kljub dejstvu, da Mali v zadnjih dvajsetih letih velja za eno redkih demokratičnih in stabilnih držav v regiji, Tuaregi podreditve Maliju in prestolnici Bamako ne priznavajo. Upori se tako vrstijo že vse od osamosvojitve izpod kolonialne Francije leta 1960. Vstaje so bile neuspešne zaradi slabe oborožitve upornikov, notranjih konfliktov in neizdelane politike ter neusklajenih predstav o prihodnosti potencialne lastne države. Zadnja mirovna pogodba med uradnim Bamakom in Tuaregi je bila po uspešnih akcijah malijske vojske in množični predaji upornikov tako podpisana maja 2008, vendar je veliko obljub ostalo neizpolnjenih.
Skrhana sloga
V tem času pa uporniki niso mirovali. Finančno so se oskrbeli z odkupninami za ugrabljene zahodne turiste in s trgovino z mamili. Mnogo Tuaregov je tudi služilo v Gadafijevi vojski in libijskih paravojaških enotah. Kljub Gadafijevemu poudarjanju svoje nomadske duše in finančni pomoči, ki jo je prispeval predvsem za južni Mali, je bilo sodelovanje plod obojestranskega oportunizma in ne zavezanosti istim ciljem. Med državljansko vojno, ki je lansko leto zajela Libijo, je tako mnogo Tuaregov dezertiralo iz libijske vojske in s sabo v domovino prek Alžirije odpeljalo tudi velike količine orožja, med drugim tudi rakete zemlja-zrak in zemlja-zemlja. Prav neprimerno boljša oborožitev in bogate vojaške izkušnje vodilnih upornikov obetajo bistveno trši boj kot v prejšnjih vstajah.
Še ena ključna razlika je vključenost tuareških intelektualcev v osvobodilno gibanje, saj se boji ne odvijajo zgolj na bojišču, pač pa tudi v diplomatskih krogih. Azawad namreč ni etnično enotno področje, saj ga poleg Tuaregov naseljujejo tudi temnopolta plemena, ki sicer prevladujejo v južnem delu Malija in niso tako navdušeni nad idejo samostojne države. Sloves etnično, rasno in versko strpnega Malija se tako zdaj razblinja. Kljub raznolikosti je namreč v Maliju vladala sloga, ki so jo zdaj skrhali spopadi, ki prehajajo v etnični konflikt. Južni del Malija naseljujejo temnopolta plemena, ki jim je pust puščavski svet tuj in negostoljuben, torej pravo nasprotje domačega terena, ki ga predstavlja svetlopoltim Tuaregom. Enostavno rasno razlikovanje je še eden izmed razlogov za zaostrovanje konflikta, saj tako na severu kot na jugu prihaja do pomorov zgolj na podlagi barve kože.
Združeni narodi prosijo za pomoč
Tuaregi so tako v zadnjem mesecu osvojili že več kot deset severnih mest in prevzemajo nadzor nad vse večjim delom ozemlja, saj jim slabo oborožene vladne sile, ki se na puščavskem bojišču počutijo kot vržene v drug svet, ne predstavljajo prevelikega odpora. Uporniki pri tem prek novih socialnih omrežij, ki so prav tako novost v uporih in predstavljajo dobrodošlo izboljšavo komunikacij, poudarjajo, da ubijajo zgolj vojake, medtem ko civilisti pri osvajanju mest ne trpijo. Ob podatkih o njihovi oborožitvi so trditve vsekakor vprašljive, kar potrjujejo tudi Združeni narodi, saj je bilo od začetka spopadov domove prisiljeno zapustiti že več kot 130.000 ljudi. Združeni narodi so tako že zaprosili za odobritev sredstev v višini 35 milijonov dolarjev za preprečitev humanitarne krize v enem najbolj suhih okolij na Zemlji.
