Nomadsko pleme, ki si lasti del Sahare in Sahela v Nigru, Alžiriji ter Libiji in Maliju, si v slednjem že od njegove dekolonizacije leta 1960 prizadeva za samostojnost, vendar brez prave podpore, saj se tako afriške države kot ostala mednarodna skupnost bojijo, da bi se sprožil plaz separatističnih gibanj. Po zahodni intervenciji v Libiji se je očitno sprožila prva gruda, tuareško sekularno narodno gibanje za osvoboditev Azavada (MNLA) pa se je povezalo z manjšo, a radikalnejšo islamsko skupino Branilci vere (Ansar Dine) in v dveh tednih vzpostavilo nadzor nad območjem, večjim od Francije, ter glavnimi mesti treh severnih provinc, Kidalom, Gaojem in Timbuktujem. Zasluga za to gre predvsem dobro izurjenim tuareškim plačancem, ki so se v Mali umaknili iz Libije, mednarodno skupnost pa zdaj preveva strah, da se tam rojeva nova tako imenovana "zlobna država". Povod za to so uporniške povezave z magrebsko Al Kaido ter Branilci vere, ki so po poročanju tujih agencij že razglasili šeriatsko pravo v Timbuktuju. Slednje dokazuje, da med upornimi Tuaregi še zdaleč ni enotnosti, kar pa položaj v Maliju dela samo še bolj eksploziven.
Neodvisnost Azavada je včeraj objavil izvršni odbor MNLA in hkrati pozval mednarodno skupnost, naj jo nemudoma prizna. Generalni sekretar gibanja Bilal Ag Ačerif je na svoji spletni strani tudi zagotovil nedotakljivost sosedskih meja, spoštovanje demokratičnih načel in listine Združenih narodov, hkrati pa ponovil dolgoletne obtožbe na račun vlad v Bamaku, ki so vse od neodvisnosti zatirale tuareško ljudstvo.
Brez priznanjza razglašeno neodvisnost
Na objavo neodvisnosti se je prva odzvala Francija, njen obrambni minister Gerard Longuet pa je za Reuters povedal, da je zanje enostranska razglasitev brez vsake vrednosti, če je ne bodo podprle afriške države. V njihovem imenu se je že oglasil predsedujoči komisiji Afriške unije, Gabonec Jean Ping, in dejal, da priznanje Azavada v nobenem primeru ne pride v poštev. Glavno besedo pri obravnavanju razmer v Maliju po vojaškem udaru ima gospodarska skupnost zahodnoafriških držav ECOWAS, ki šteje 15 članic. Poveljniki oboroženih sil teh držav so se že v četrtek zbrali za zaprtimi vrati v Abidžanu ter spregovorili o morebitnem vojaškem posredovanju.
Omenjale so se skupne mirovne sile, ki bi štele od 2000 do 3000 mož ter zagotovile varnost v Maliju, vrnitev ustavnega reda ter ustavile napredovanje upornikov. Vojaška hunta v Bamaku za zdaj še ni odgovorila na to pobudo, dejstvo pa je tudi, da so se razmere hitro spremenile in je praktično izgubila severni del države, kjer se je malijska vojska bodisi razbežala ali pa pristopila k upornikom.
Nejasno ostaja tudi, kaj bo z zahtevo po takojšnjem odstopu vodje hunte Amadouju Sanogu v zameno za ukinitev sankcij, ki so jih proti pučistom minuli torek sprejele zahodnoafriške države.
Tuaregi so upor na severu države sprožili januarja letos, ta pa naj bi botroval državnemu udaru, ki ga je marca izvedla malijska vojska. Mednarodne nevladne in humanitarne organizacije medtem opozarjajo, da je Mali na robu humanitarne katastrofe, saj pomoč potrebuje več kot 200.000 ljudi, ki so bili zaradi spopadov na severu prisiljeni zapustiti svoje domove.
