Skozi zgodovino naj bi na poziv predsednikov ZDA Veliki Britaniji, naj skoči, britanski premierji odgovorili z vprašanjem: »Kako visoko pa?« To naj bi bilo bistvo tako imenovanih posebnih odnosov med državama po drugi svetovni vojni, med katero sta jih začela kovati Franklin D. Roosevelt in Winston Churchill. Ko je januarja 1941 po japonskem napadu na Pearl Harbor, zaradi katerega so ZDA vstopile v drugo svetovno vojno, Churchill obiskal Belo hišo, je Roosevelt stopil v kopalnico, v kateri je povsem gol Churchill stopal iz kopalne kadi. Še preden bi se lahko gostitelj opravičil, je gost dejal: »Britanski premier nima česa skrivati pred predsednikom ZDA.«
Starmer ni skril nestrinjanja
Problem sedanjega britanskega premierja Keira Starmerja v odnosih s sedanjim predsednikom Donaldom Trumpom je, da ne skriva ali vsaj slabo skriva to, da se ni strinjal z njim, ko je ta zaradi pritiska Izraela prekinil vsa pogajanja z Iranom in se odločil za vojno z njim. Trump je očitno še pred njenim začetkom od Starmerja zahteval, naj »skoči« zraven že v prvem valu bombardiranja Irana, pa mu je britanski premier dal košarico.
In potem še eno, ko najprej ni hotel odobriti ameriške uporabe britanskih oporišč niti za ameriško bombardiranje. Že po sprožanju »epskega besa« na Iran je, potem ko je Starmer popustil in dovolil uporabo britanskih oporišč za sicer »obrambne« napade na iranska raketna izstrelišča, vedno zamerljivi in maščevalni Trump začel z neskritim besom javno žaliti Starmerja, rekoč, da ni noben Winston Churchill, kar v angleščini (he is no Winston Churchill) izzveni veliko bolj žaljivo, saj pomeni očitek o nesposobnosti in pomanjkanju odločanja v krizah in pri drugih pomembnih odločitvah.
Trump je dejal, da je to žalostno in da je bil zelo razočaran, ker ni podprl »našega orjaškega napada na sovražno državo«, da ni zadovoljen z Veliko Britanijo, da se kaj takega še ni zgodilo v odnosih med državama, da Starmer ni bil v pomoč, da česa takega nikoli ne bi pričakoval od Britanije, da uničuje odnose med državama, ki niso več, kar so bili. In da se zdi, da je Starmerja skrbela zakonitost (napada na Iran). Trumpa mednarodno pravo ne skrbi. Dejal je, da ga ne potrebuje. »To, kar smo zahtevali, bi nam moral dati brez vprašanj in obotavljanja,« je trdil Trump.
»Luzer« Starmer?
Z vsem tem je Trump spodbudil domače desničarske kritike Starmerja, od politikov do tiska, ki ga razglašajo za najmanj sposobnega premierja v zgodovini, ker je dal košarico posebni zaveznici, in ga pozivajo k odstopu. Njihova kritika je očitno dodatno spodbudila Trumpa za obračunavanja z britanskim premierjem.
Kritiko je nadgradil med zasebno večerjo v Beli hiši, ko mu je dal nesramen vzdevek. Razglasil ga je za »luzerja«, kar v angleščini zveni veliko huje od prevoda poraženec. Dejal naj bi tudi, da »nima nobene prihodnosti«, kar zveni, kot da bi Trump želel doseči »spremembo režima« ne samo v Iranu, ampak tudi v Veliki Britaniji. Najprej Amerika – je za Trumpa nekaj nespornega. Najprej Britanija, kar je vodilo Starmerja, pa ne. Starmer je (tudi zaradi lekcij iraške vojne) poudaril, da ni bil pripravljen povesti Britanije v vojno brez zakonite podlage in brez izvedljivega premišljenega načrta. Njegova prva prioriteta je bila zaščita britanskih interesov in britanskih državljanov. In kaj je narobe s tem? Velika večina britanske javnosti, ki je bila sicer doslej zelo kritična do premierja, je zdaj na njegovi strani.
