Trevor Noah, eden od ameriških televizijskih dvornih norcev, gostitelj satiričnega Daily Showa televizijske mreže Comedy Central, je prejšnji teden ugotovil, da ima osebek Donald Trump veliko nastavitev. Najmanj toliko kot japonska stranišča. (Kar je bila seveda zlobno izbrana primerjava; če bi dejal, da ima Trump toliko nastavitev kot, recimo, pametni telefon, bi zvenelo prijazno.) Omenjeni osebek je zaradi množice nastavitev tako sposoben en dan izjaviti nekaj, s čimer se že naslednji dan ne strinja, pojutrišnjem pa o isti stvari reče še nekaj tretjega. Če vsi politiki svoje izjave slogovno prilagajajo občinstvu, na katero so naslovljene, potem Trump, je dejal Noah, spreminja sama sporočila izjav: »Mnogim se zdi, da Trump vsakodnevno spreminja stališča, ker si ne more pomagati. Sam mislim nasprotno. To ni napaka, ampak funkcionalnost Donalda Trumpa. On vsako nastavitev svojega osebka povsem nadzoruje.«
Če vzamemo Noahovo ugotovitev za izhodišče, lahko najprej ugotovimo – pač zaradi tega, ker Donald Trump ni zares naprava, recimo telefon ali gospodinjski aparat, temveč oseba – da lahko samo in edino Trump pozna vse svoje nastavitve. Če jih res pozna. In da ga ni navodila za uporabo, v katerem bi bile te nastavitve izčrpno opisane. Koliko in katere nastavitve vse ima, lahko vsi, ki niso na ameriški predsedniški položaj izvoljeni Donald Trump, zgolj ugibajo. Bolj ali manj uspešno, utemeljeno, obveščeno, natančno, ideološko posredovano itd.
Prenekatero od teh ugibanj lahko pomaga razumeti neko Trumpovo ravnanje za nazaj ali predvideti prihodnje, malodane povsem nekoristen pa je takšen »induktivno« pisan priročnik za uporabo Donalda Trumpa pri analizi in predvidevanju tistega, čemur se je včasih reklo politika ameriške administracije. Drugače rečeno: kolikor morda osebek Trump kljub številnim nastavitvam postaja s časom do neke mere predvidljiv, toliko manj je jasno – a še bolj pomembno – kaj se pravzaprav dogaja oziroma s kakšnimi ZDA – in s kakšno mednarodno politiko (dosedanjega?) globalnega hegemona – je treba računati.
Drugačen, nenavaden, edinstven
Predsednik Trump je, piše starosta republikanskih neokonservativcev Newt Gingrich v svoji nedavno objavljeni knjigi Understanding Trump (Razumeti Trumpa), ena izmed najbolj nenavadnih (če tako prevedemo izvirni pridevnik remarkable) oseb, ki so kdajkoli bile v Beli hiši. »Zaradi svojih podjetniško-poslovnih izkušenj in pomanjkanja tipičnih politično-vladnih izkušenj je edinstveni (unique) predsednik.« V enem od priložnostnih promocijskih zapisov v časopisih pa je Gingrich, Trumpov podpornik in privrženec, kot razlog za pisanje omenjene knjige med drugim navedel: »Predsednik Trump je drugačen od vseh političnih voditeljev, ki smo jih videli na predsedniškem položaju – vsaj od Andrewa Jacksona (1828–1836) naprej. Posledica tega je, da novinarji in elita političnega razreda dobesedno nimajo pojma, kako naj ga razumejo. Vsakodnevno so soočeni s predsednikom, ki ne ustreza normam običajne politike, in njihov nagon vztrajno zahteva, da ga napadajo.«
Prva ironija Trumpu naklonjenih Gingrichevih opažanj je, da bi jih lahko zapisal tudi »neprizadeti« opazovalec. Trump je res eden najbolj nenavadnih predsednikov oziroma edinstven predsednik, res je drugačen od (skoraj) vseh ameriških predsednikov, v politiki in upravljanju javnih zadev je brez dvoma pravi diletant, novinarji in najbrž kar glavnina (ne samo elita) političnega razreda pa nimajo pojma, kako naj ga razumejo. Druga ironija je, da Gingrich, eden redkih doktorjev (zgodovinskih) znanosti v Trumpovi orbiti, težav z razumevanjem Trumpa ne očita le »običajno osumljenim« liberalnim krogom, temveč tudi lastni stranki in med vrsticami tudi etabliranim konservativnim medijem. Tretja ironija knjige pa se skriva v dejstvu, da Gingrich daje skoraj imperativne nasvete Trumpu za »protibirokratsko revolucijo«, kakršno je – ali vsaj zelo podobno – pred dobrima dvema desetletjema s »pogodbo za Ameriko« nameraval izpeljati tudi sam.
Dragocenost knjige upokojenega republikanskega prevratnika je tako v tem, da razkriva in opozarja na pričakovanja, ki so jih po začetnem omahovanju v Trumpa investirali tradicionalni neokonservativni politični in finančni krogi. Brez dvoma velika pričakovanja in z neprimerno večjo specifično težo, kot so bila pričakovanja ponižanih in obubožanih »belih Američanov«, ki so s svojimi glasovi Trumpa delegirali v Belo hišo. Pričakovanja, ki jih Trump prav zaradi svojega edinstvenega političnega diletantizma očitno ne more izpolniti. Ker ni niti pretkani Richard Nixon niti George W. Bush s kabinetom, sestavljenim iz veteranov s Kongresnega griča in Bele hiše, niti ideološko zadrt Ronald Reagan, ki si je dal vedno napisati, kaj naj reče. Trump je samo Donald, obupno nerazgledan nepremičninski mogotec z besednjakom osnovnošolca, ki se neizmerno rad baha, gleda televizijo in tvita, ki ni nikoli odrasel oziroma ima vrsto značajskih motenj, ki je brez slehernega občutka za »prav« in »narobe« oziroma amoralen, ki – če že ne laže – naklada oziroma proizvaja kupe sranja (bullshita, torej izjav, za katere se ne zaveda, da ne držijo, a mu je za njihovo resničnost tako in tako vseeno)…, povrhu vsega pa očitno ni prav delaven, saj se mu še več kot polovice, nekaj tisoč, visokih uradnikov, ki tradicionalno zamenjajo tiste iz prejšnje administracije, ni ljubilo imenovati.
Očitati Trumpu, da je, recimo in po naključnem vrstnem redu, rasist, šovinist, seksist, svetohlinec, narcis, megaloman, da zlorablja položaj v klientelistične, nepotistične, celo koruptivne namene, da se je zakulisno dogovarjal oziroma pogovarjal z Rusi, da ne spoštuje drugih vej oblasti in tako naprej, je zato jalovo. Trump je drugačen, edinstven, koncept rasne ali spolne enakosti v različnosti mu je popolna neznanka; kakor ni vedel, da tudi nepremičninskih poslov ne gre sklepati s komerkoli (če bi, najbrž ne bi tolikokrat bankrotiral), mu je vseeno, s kom sklepa politične dogovore; kakor se je naučil, da je z dovolj denarja mogoče zmagati v pravnih sporih, misli, da lahko kot predsednik ukazuje celemu sodstvu. In če so tovrstni očitki oziroma napadi jalovi, je pričakovanje, da bo morda »sprevidel« utemeljenost vsaj kakšnega od njih in se spremenil, v bistvu nevarno.
Konec bannonističnega prevrata
Trumpove namere so bile nekako od sredine lanskega leta oziroma vstopa Steva Bannona kot glavnega stratega v predvolilno kampanjo videti kolikor toliko jasne, po skoraj sedmih mesecih mandata pa je njihova usoda povsem negotova. Odprava oziroma zamenjava Obamovega zdravstvenega zavarovanja? Zid na meji z Mehiko? Izstop iz severnoameriškega prostotrgovinskega sporazuma ali vsaj pogajanja o njegovi »noveli«? Trdo stališče v odnosu do Kitajske zaradi njenega presežka v trgovini z ZDA? Investicije v infrastrukturo? Izgon vseh nezakonitih priseljencev? Zmanjšanje zvezne administracije? Umik ameriške vojske iz vojn, ki so jih začele prejšnje administracije, pa tudi iz Evrope, če je natovski partnerji ne bodo »sorazmerno« financirali?
Nič od tega se, kljub številnim podpisanim ukazom, (še) ni zgodilo, pa tudi v »nastajanju« ni. Če odštejemo bolj simbolen kot stvaren izstop iz pariškega podnebnega sporazuma in iz pacifiških prostotrgovinskih pogajanj, delno sprostitev okoljevarstvenih omejitev za črpanje nafte in plina ter zmanjšanje sredstev za globalne razvojne in humanitarne agencije ter pomoči. A vzdih olajšanja, ker Trumpu uresničevanje predvolilnih obljub in napovedi ne gre od rok – in mu glede na povedano ne more iti – ne bi bil umesten. Namesto s kolikor toliko doslednim in prevratnim trumpizmom – v resnici bannonistično, »intelektualno« inačico alt-desničarstva – sta Amerika in svet soočena s trumpizmom spontanih poznovečernih družbenoomrežnih dvovrstičnic, predvolilnih nastopov in izjav, ki se niti medsebojno ne ujemajo vedno; praviloma sploh nemogoče pa jih je spraviti v sklad s tistim, kar Trump izreče med govori, ki so mu jih vnaprej napisali, in s tistim, kar govorijo drugi predstavniki njegove administracije, celo podpredsednik Mike Pence, ter vodilni republikanski kongresniki in senatorji. Temu bi včasih rekli kakofonija ali zmešnjava, a Trump je z nerazumljivim neologizmom iz kasneje umaknjega tvita pred meseci nehote poskrbel za svojemu slogu bolj ustrezno oznako – covfefe. Kar bi v zelo prostem »prevodu« lahko pomenilo tudi krneki.
Kakorkoli že je to republikanskemu politično-finančnemu establišmentu nadležno in moti tudi vodilne vohunsko-vojaške kroge, obojim ponuja – če le ni kot Trumpovi odzivi na Charlottesville nazadnje preveč moteče – tudi odlično zavetje za uresničevanje lastnih ciljev z drugimi sredstvi. Oziroma drugače: ker Trump ne upošteva Gingrichevih nasvetov, je treba le izvotliti vsa silna predsedniška pooblastila in predsednika spremeniti v nekakšnega uporabnega idiota. Če se bo, denimo, dalo v sodelovanju z njim znižati davke najbolj premožnim, prav. Če ne, tudi nič hudega, gre tudi drugače. Če bo Trump »konstruktiven« pri proračunu, bo morda celo dobil začetna sredstva za mehiški zid, če ne bo, no, potem se utegne zanj zaplesti.
Umetnik sranja
Trump se je, kot je pred dvema tednoma zapisal eden boljših ameriških analitikov Ezra Klein v Voxu, izkazal za enega najšibkejših in najmanj zavzetih predsednikov. »Videti je srečen in kot da je celo željan tega, da bi bil operativno in ideološko na stranskem tiru lastne administracije.« Klein ob tem navaja tudi opažanja Johna Harwooda, komentatorja televizijske mreže CNBC, da »vsakodnevno prihajajo novi dokazi, kako administracija človeka, izvoljenega za to, da vodi, obravnava kot nekoga, ki v glavnem govori sam s sabo«. Harwood prav tako kot Klein meni, da predsednik sploh noče biti »glavni«, ampak da »hoče sedeti na kavču, vpiti na televizijski zaslon in tvitati«, in da se je vzpostavilo »novo ravnotežje, ko vsi, njegov kabinet, zvezna birokracija, kongres, ameriška in svetovna javnost ter globalni voditelji, v osnovi razumejo, da je predsednik pravzaprav umetnik sranja in da ne kaže poslušati, kar govori«.
Če to drži, potem se je očaranosti oziroma obsedenosti s Trumpom treba nujno kar najhitreje znebiti. Kajti, prvič, niso bili vsi, ki prevzemajo oblast namesto njega, izvoljeni; mnogi, drugič, izmed njih delujejo daleč od oči javnosti, njihovi konflikti interesov pa so še veliko globlji od Trumpovih predsedniških promocij hčerkinega nakita ali dovoljenj za gradnjo; nekateri, tretjič, so brez nadzora drugih vej oblasti oziroma rušijo ravnotežje med njimi; spet nekateri, četrtič, po definiciji spadajo v represivni aparat države, ki ne bi smel biti politično osamosvojen; vsega skupaj pa, petič, a ne nazadnje, nihče ne usklajuje. Bolj preprosto oziroma s primeri rečeno: seveda je lepo slišati, da se vojska požvižga na Trumpovo prepoved zaposlovanja transseksualcev, a vendarle je neprijetno vedeti, da se lahko najmočnejša vojaška sila na svetu požvižga na svojega vrhovnega poveljnika. Seveda je mogoče pozdraviti to, da James Clapper nenehno kritizira Trumpa, a ni dobro pozabiti, da je to nekdanji prvi ameriški vohun, odgovoren tudi za sivo, če ne kar nezakonito vohunjenje za lastnimi državljani. Seveda velja podpreti Garyja Cohna, glavnega »ekonomista« Bele hiše, ki od Trumpa zahteva odločno obsodbo neonacizma in belskega rasizma, toda velja upoštevati, da to pravi nekdanji človek Wall Streeta, ki vselej poskuša nevtralizirati vse, kar bi lahko ogrozilo dobičke.
Predsedniška vloga kot oskar
Amerika je politično razklana, družbeno razvrvana in socialno razbita, geopolitično in geoekonomsko pa ni več nesporni hegemon. Trump ni vzrok tega, čeprav je to tako zgodovinski proces, da bi si ga v svoji megalomaniji morda celo hotel pripisati. Je pa brez dvoma posledica omenjenega (zato je bil tudi izvoljen) in hkrati katalizator vendarle presenetljivo nagle entropije ameriškega sistema političnega odločanja. Vse od druge polovice prejšnjega stoletja noben predsednik (vključno z Nixonom) ni sprožil toliko razprav o ustavni ureditvi in sistemu ravnotežja moči, nikoli se ni toliko govorilo o »ustanovnih očetih« ter o tem, kaj je ali ni v njihovem »duhu« in ali lahko poltretje stoletje stara načela »prenesejo« takšnega predsednika, kot je Trump.
Odgovor, kakršen se zdaj ponuja v obrisih, morda ni nepričakovan, je pa zlovešč, saj je nekompetentnega in nezainteresiranega nosilca predsedniške funkcije očitno mogoče odstaviti tudi tako, da ostane v Beli hiši. In se – neprevezanih oči – v veselje javnosti igra slepe miši z administracijo, kongresom, vojsko, obveščevalnimi agencijami, posebnimi preiskovalci itd., medtem ko nastaja nekakšna nova, vprašljivo legitimna in v celoti morebiti niti ne legalna struktura moči, zaradi katere so ZDA čedalje bolj podobne še enemu imperiju, ki se mu je iztekel čas. Tej novi strukturi ni nič bolj kot Trumpu všeč, da je globalna prevlada ZDA načeta, vendar ameriške veličastnosti ne bo poskušala obnoviti na takšen način in tako diletantsko, kot se je tega lotil on. Navsezadnje je sestavljena iz profesionalcev in podprta z malodane neizčrpnimi sredstvi krogov, katerih usoda je odvisna od te prevlade.
Trevor Noah ima morda prav, ko pravi, da Trump samo igra in da mu njegove nastavitve omogočajo najmanj tako široko paleto vlog, kot jih zmore odigrati Denzel Wahington. Vendar je Noahov končni sklep treba dopolniti. Trump na eni strani ne more dobiti oskarja za najboljšo predsedniško vlogo, dokler se tej vlogi ne bo v celoti posvetil, na drugi strani pa je zanj oskar kar vloga sama. Če ima svoje nastavitve res pod nadzorom, jo bo ustrezno veličastno, zgodovinsko in epsko, eh, oskarjevsko, lahko odigral le, če bo vse nastavitve, razen tiste za predsedniško nastopanje (iz katerega se je že večkrat javno norčeval), izključil. Če jih ne bo, bodo izključili njega.
Logično, bilo bi boljše, če se Trumpu to ne bi posrečilo in bi ga bilo vendarle treba odstaviti. Nastajajoča washingtonska struktura moči bi se potem morala vsaj delno razkriti in legitimirati.
