Donald Trump je po pričakovanju ob zaostrovanju, ki ga prinaša nadaljevanje aprila prekinjene vojne z Iranom, začel blokado iranskih pristanišč. To bo Iran še težje prenašal kot ameriška bombardiranja, ki so zadnje tri noči najhujša po začetku premirja 8. aprila. Islamska republika namreč ne bo mogla izvažati nafte in bo ostala brez glavnega vira prihodkov.
Zadnje dni je le nekaj ladij vplulo v Hormuško ožino. Trump pa je na televiziji Fox News še sporočil, da bodo ZDA postale »angeli varuhi ožine«, to je, da bodo prevzele nadzor nad njo. A za to bi morale proti Iranu nastopiti z veliko večjo vojaško silo kot zdaj.
Dejal je še, da bodo ZDA v ožini uvedle 20-odstotno takso na tovor, »ki bo pokrila stroške ameriških vojaških operacij za varno plovbo skozi ožino«. Takšna neprimerna izjava odraža Trumpovo nemoč, potem ko je z napadom na Iran 28. februarja sam povzročil, da plovba skozi ožino ni več varna. Nenavadno bi bilo, da bi Trumpove ZDA zdaj pobirale še takso, ki bi za večji tanker znašala več deset milijonov dolarjev.
S tem bi kršile eno glavnih načel ameriške zunanje politike, to je svobodno plovbo zunaj teritorialnih voda, ki je druga od znamenitih Wilsonovih 14 točk iz januarja 1918. Sam Trumpov zunanji minister Marco Rubio, ki je imel v mislih iransko pobiranje podobne takse, je nedavno izjavil, da je takšno oviranje svobodne plovbe nezakonito. Dolgo njegov premislek o mitnini ni zdržal. V torek je namreč sporočil, da bo namesto pristojbine za prečkanje ladij denar dobil od trgovinskih in investicijskih sporazumov z državami Zaliva.
Iran v odgovor na ameriška bombardiranja napada zalivske države pa tudi tankerje, kot sta bila v ponedeljek dva iz Združenih arabskih emiratov in eden norveški. Možnost za mir je vse bolj oddaljena tudi zato, ker Iran grozi, da bo ubil Trumpa.
Kdo je kriv za konec premirja?
Ameriška bombardiranja se zdaj osredotočajo na obalni pas. Tarče so ladje, čolni, radarji, izstrelišča brezpilotnikov in izstrelkov … Trump je v ponedeljek sicer dejal, da je »dogovor z Iranom še mogoč«. Menda še naprej potekajo pogajanja preko pakistanskih in katarskih posrednikov, a z uporabo sile, ki naj bi počasi mehčala iranska pogajalska stališča. Kot je za televizijo France5 dejal general Patrick Dutarte, iranski napadi na zalivske države slabijo.
A prav Iran je prvi prekinil trimesečno premirje, ko je v soboto napadel tovorno ladjo s ciprsko zastavo, ker ni plula po obvezni pomorski poti ob iranski obali. Zaradi ameriških napadov je potem še zaprl ožino. Menda mu vse to dovoljuje peta točka memoranduma o soglasju, po kateri je Iran odgovoren za prosto plovbo skozi ožino. Zalivske države so bile junija ogorčene, ker je Trump to dopustil.
Poleg tega memorandum obljublja Iranu 300 milijard dolarjev iz zalivskih držav in je dokaj popustljiv do iranskega jedrskega in balističnega programa. Toda vse to ni bilo dovolj za najbolj radikalni del režima Islamske republike, ki je kriv za sedanjo obnovo spopadov. Ultraradikalci so tudi zaradi velike popustljivosti ZDA na pogajanjih ocenili, da so v vojni zmagali in da lahko izsilijo tudi umik ameriške vojske iz zalivskih držav.
Boj med frakcijami
Vsekakor v Iranu poteka hud spopad med frakcijami. Na četrtkovem pogrebu Alija Hameneja je skupina žalujočih, ki očitno nasprotuje vsakemu kompromisu z velikim satanom (z ZDA), grozila zunanjemu ministru Abasu Aragčiju in predsedniku Masudu Pezeškianu, tako da so ju morali umakniti. Njuna »krivda« je, da sta se kot zmerna in pragmatična politika dogovorila z Američani o memorandumu, ki je v resnici izjemen dosežek iranske diplomacije.
Pred nekaj dnevi pa so na iranski televiziji, ki jo obvladujejo ultraradikalci, prekinili program, ko je predsednik parlamenta in glavni pogajalec Mohamad Bagr Kalibaf hvalil memorandum, ker bo konec sankcij in ker bo Iran dobil 300 milijard dolarjev. Pezeškijan, Aragči in Kalibaf zaman razlagajo, da lahko Iran v primeru, da ZDA ne bodo uresničile obljub iz memoranduma, vedno zapre Hormuško ožino. Ultraradikalci pa ne zaupajo Trumpu, potem ko je tako junija lani kot 28. februarja letos napadel sredi pogajanj, ko se je zdel dogovor blizu. Menda režima Islamske republike ne ogrožajo toliko ameriški napadi kot notranji spopadi različnih struj. Vendar bi bilo Trumpu lahko enkrat vsega dovolj in bi na iransko nepopustljivost – medtem ko je sam v vsem popustil, samo da se ne bi bencin v ZDA preveč podražil – odgovoril s hujšimi napadi na iransko civilno infrastrukturo.