V četrtek se je v Beli hiši z Donaldom Trumpom o prihodnosti svoje države pogovarjala 58-letna venezuelska opozicijska voditeljica Maria Corina Machado, ki je decembra – ob jeznih protestih Trumpa, ker je ni dobil on, ki je lani »ustavil osem vojn« – prejela Nobelovo nagrado za mir. Mnogi so pričakovali, da ji bo Trump prepustil oblast v Venezueli, potem ko so 3. januarja ameriški specialci v Caracasu ugrabili diktatorja Nicolasa Madura in ga odpeljali na sojenje v New York, ker naj bi bil, kot trdi Trump, največji tihotapec droge na svetu (Maduro zanika, da bi bil kakor koli vpleten v tihotapljenje droge).
Po tej operaciji je Trump Machadovo takole zavrnil: »Ona bi bila težko voditeljica Venezuele, saj nima podpore v državi in tudi spoštujejo je ne.« V resnici je zelo priljubljena med Venezuelci, oktobra 2023 je zmagala na primarnih volitvah za opozicijskega predsedniškega kandidata. Zatem ji je Madurov režim prepovedal kandidirati in namesto nje je 76-letni Edmund González leta 2024 gladko premagal Madura, a chavistični režim je ponaredil rezultate volitev in Maduro je ostal predsednik.
Trump pa je po 3. januarju predsedniški položaj prepustil Madurovi podpredsednici Delcy Rodriguez rekoč, da odslej Venezuelo vodijo ZDA. Nekaj ur pred srečanjem z Machadovo je novinarjem dejal, da je imel z Rodriguezovo »dolg in odličen pogovor po telefonu« in da gre za »krasno osebo«.
Madurov režim torej ostaja, ker daje Trump prednost politični stabilnosti pred demokracijo. Opoziciji morda res ne bi bilo dobro izročiti oblasti, ker bi se uprla venezuelska vojska. Njeni generali se namreč ne nameravajo odpovedati velikemu bogastvu, ki so si ga nagrabili pod Madurom. Velika večina Venezuelcev živi v pomanjkanju ne le zaradi slabe gospodarske politike v zadnjih desetletjih, ampak tudi zaradi skorumpiranega Madurovega režima.
Naftne družbe so previdne
Trump trdi, da je v Venezueli posredoval zato, ker hoče povečati njeno proizvodnjo nafte in z večjo ponudbo znižati njeno ceno na svetovnem trgu. Od naftnih družb, kot sta Exxon Mobil in Chevron, zdaj pričakuje, da bodo vložile 100 milijard dolarjev (87 milijard evrov) v črpanje venezuelske nafte, ki je slabe kakovosti, zato je njena predelava draga.
Trump upa, da se bo v nekaj letih v Venezueli dnevna proizvodnja s sedanjih milijon sodčkov povečala na tri milijone sodčkov, kolikor je proizvedla pred 20 leti. Toda strokovnjaki menijo, da bi bilo potrebnih 185 milijard dolarjev za trikratno povečanje proizvodnje šele leta 2040. Ob sedanji uničeni infrastrukturi, v katero se ni vlagalo 20 let, bo v prihodnjih letih potrebnih kar 53 milijard dolarjev naložb, da bi preprečili nadaljnji padec načrpane nafte. Že obnova električnega sistema, brez katere ne bo uspešnega črpanja, ne bo poceni. Tudi naftovodi so v veliki meri uničeni.
Direktorji velikih naftnih družb, tudi italijanskega Enija in španskega Repsola, so na petkovem sestanku s Trumpom in njegovimi sodelavci jasno dali vedeti, da nočejo tvegati milijard za naložbe v Venezueli, ki ima negotovo politično prihodnost in kjer so se že opekli ob nacionalizaciji Huga Chaveza leta 2007. Tudi Chevron, ki je edini v zadnjih desetletjih kljub ameriškim sankcijam črpal venezuelsko nafto, ni za nove naložbe, zlasti ne zdaj, ko je cena nizka. Trumpu bi tako lahko njegov projekt, da poveča proizvodnjo nafte v Venezueli, povsem spodletel.
Za vlagatelje je problematično že Trumpovo zavračanje demokracije, ki edina lahko zagotovi legitimno vlado, s katero je mogoče korektno skleniti pogodbo o črpanju nafte.