Italijanska premierka Giorgia Meloni je dolgo veljala za najboljšo prijateljico ameriškega predsednika Donalda Trumpa v Evropi. Bila je edina voditeljica stare celine, ki se je lani udeležila njegove prisege, Trump je napisal predgovor k angleški izdaji njene avtobiografije, zasipal jo je s komplimenti o njeni lepoti, sama pa se je skušala predstavljati kot politični most med Washingtonom in Brusljem. Nič več. Pretekli teden je vzela v bran papeža Leona XIV. pred kritikami Trumpa in jih označila za nesprejemljive. Sledil je pričakovan napad iz Bele hiše oziroma Floride, potem pa so iz Chigijeve palače, kjer domuje vodja italijanske vlade, medijem posredovali odgovor: Če smo zavezniki, to še ne pomeni, da ni nobenih meja, sploh pa ne, da smo vazali ali samo objekt.
Zelo očiten prelom je sprožila Melonijeva, ki je prvič javno in na tak način kritizirala Trumpa. Razlog ni bila samo obramba papeža, ki ima v Italiji pač posebno vlogo, ampak politični račun. Melonijeva je doma politično oslabljena po neuspelem referendumu o ustavni reformi sodstva, Trump pa je v italijanski javnosti izredno nepriljubljen, sploh po napadu na Iran – v marčevski anketi podjetja YouGov ga je negativno ocenilo 80 odstotkov vprašanih Italijanov. Italijanski politični komentatorji ocenjujejo, da je naveza s Trumpom za Melonijevo postala nevzdržna in obenem priložnost, da se s tem, ko jo preseka, pozitivno izpostavi. Kar se je tudi zgodilo. V bran jo je vzela celo voditeljica opozicije in demokratske stranke Elly Schlein. »Noben tuji voditelj si ne more dovoliti, da napada, grozi ali se obnaša nespoštljivo do naše države in vlade,« je dejala.
S kljubovanjem do volilne zmage
To je recept, ki zdaj evropskim voditeljem ni več tuj. Danska premierka Mette Frederiksen je marca razpisala predčasne volitve, potem ko ji je podpora narasla zaradi odločne zavrnitve Trumpovih zahtev po Grenlandiji. Socialdemokrati Frederiksenove so zmagali, pred grenlandsko epizodo jim je kazalo na poraz.
Britanski premier Keir Starmer poskuša v odnosu do Trumpa ubrati srednjo pot. Po eni strani ga noče preveč odbiti in mu dvori tako, da je na obisk v ZDA poslal kralja Karla III. Toda Starmer je tudi redna tarča Trumpovih kritik, sploh po napadu na Iran. Premier pa vztraja, da svoje države v to vojno ne bo pustil zvleči, ker to ni v britanskem nacionalnem interesu. Vedno kritična opozicija je sprva trdila, da ogroža tradicionalno zavezništvo ZDA in Združenega kraljestva, toda ker je tudi med Otočani Trump zelo nepriljubljen, je morala obrniti ploščo. Voditeljici opozicije in konservativcev Kemi Badenoch ni preostalo drugega, kot da Trumpove kritike Starmerja označi za »otročarije«. »Besede, ki prihajajo iz Bele hiše, so popolnoma zgrešene,« je dejala. Še vodja stranke Reform UK, populistični Nigel Farage, zdaj pravi, da ima Starmer glede Irana »najbrž prav«, o Trumpu pa, da ga pozna bolj mimogrede, čeprav ga je med drugim obiskal na floridskem posestvu.
Preživetje najglasnejšega kritika
Napad na Iran je, kot kaže, prinesel točko preobrata tudi pri tistih v Evropi, ki so poskušali biti Trumpu blizu. Tudi spomin na iraško vojno, ki so jo ZDA prav tako začele mimo varnostnega sveta, in njene posledice je še živ, iranska pa jih tudi že prinaša. Španski premier Pedro Sanchez je verjetno najglasnejši evropski kritik Trumpa in že od samega začetka trdi, da gre pri napadu na Iran za kršitev mednarodnega prava. Do Trumpa je bil zelo kritičen že prej in se je denimo edini v zvezi Nato odločno uprl ameriški zahtevi o odmeri petih odstotkov BDP za obrambo do leta 2035. Španski analitiki ocenjujejo, da prerekanje s Trumpom Sanchezu omogoča domače politično preživetje v času, ko njegove sedanje in bivše sodelavce obkrožajo korupcijski škandali, sam pa mora za doseganje parlamentarne večine kupčkati s separatisti.
Tudi skrajna desnica se drži nazaj
Da Trump postaja breme za stranke in politike, ki so mu ali so mu bili blizu, ne nakazujeta le Melonijeva in Farage. Morda najbližji od vseh, madžarski premier Viktor Orban, je ta mesec doživel hud volilni poraz tik zatem, ko mu je prišel podporo osebno izkazat ameriški podpredsednik J. D. Vance. Nič ni pomagalo, pravzaprav ni jasno, ali mu ni obisk nemara celo škodoval.
Dogajanje podrobno opazuje tudi Marine Le Pen, voditeljica francoskega skrajno desnega Nacionalnega zbora, ki meri na zmago na predsedniških volitvah prihodnje leto. »Tesnih odnosov z Združenimi državami sredi sedanjih razmer madžarski volilci niso dobro sprejeli,« je za Politico dejal eden od udeležencev srečanja poslancev stranke prejšnji teden in povedal, kakšno je bilo na sestanku sporočilo Le Penove glede Trumpa: »Moramo se držati stran od njega.«
