Za vsakih 24 ur za rešetkami je Nicolas Sarkozy napisal več kot deset strani svoje nove knjige, ki je v francoske knjigarne prišla že mesec potem, ko je 10. novembra odkorakal na prostost. Obsojen je bil na petletno zaporno kazen zaradi nezakonitega financiranja kampanje iz Libije, a so ga predčasno izpustili, dokler ne odločijo o njegovi pritožbi na sodbo.
V knjigi denimo opisuje svojo celico: »Spominjala je na kakšen poceni hotel, če ne bi bilo protivlomnih vrat s kukalom.« Še huje: razgled skozi okno so mu zastirale plošče, takšne cenene, plastične, zato ni mogel uzreti neba ali vedeti, kakšno je vreme. Ponoči mu je družbo delal le posmeh sojetnikov in njihovo kričanje; neko noč pa ga je zbudil požar, ki ga je zanetil zapornik v sosednji celici.
Trda postelja in VIP-ugodnosti
»Ko sem se usedel na nepostlano posteljo, sem bil šokiran. Še nikoli, niti med služenjem vojske, nisem občutil tršega ležišča. Tudi miza bi bila lahko mehkejša,« odlomke iz knjige povzemajo pri CNN. Kljub temu je, kot drugi zaporniki v tako imenovanem VIP-oddelku, ki obsega 18 celic, užival nekatere ugodnosti: lasten televizor, prha, hladilnik in kuhalna plošča.
Knjiga ne opisuje le dni v zaporu, ampak tudi dogodke, ki so sledili obsodbi. V javnosti so veliko prahu dvignili uradni sestanki, na katere je bil povabljen že kot obsojenec, celo k sedanjemu predsedniku Emmanuelu Macronu.
Obnovljena vera
Sarkozy, ki odločno vztraja pri nedolžnosti, je eno celo poglavje posvetil kritiziranju policijske preiskave. Primerja se z Alfredom Dreyfusom, nekdanjim zapornikom v zaporu La Santé in žrtvijo resnično krivičnega pregona v Franciji.
V zaporu naj bi nekdanji predsednik znova odkril vero, k čemur je pripomogla tudi knjiga o Jezusu Kristusu, ki jo je vzel s seboj v celico. Poleg tega je s seboj prinesel roman Grof Monte Cristo o legendarnem zaporniku, ki je iz ječe pobegnil.
Kljub vidni bolečini zaradi ločitve od družine in spoštovanju do osebja na 213 straneh skorajda ni čutiti empatije do sojetnikov. Sarkozy se počuti kot človek, izoliran in obravnavan s posebnim spoštovanjem, a kot nedolžen preživlja »nezaslišano«.
»V zapor sem vstopil kot predsednik države. Odšel sem z istim nazivom,« piše Sarkozy na zadnjih straneh. V resnici je v zapor prišel kot obsojenec in ga tako tudi zapustil.
