Štiri tone težka zgornja stopnja rakete je v Luno priletela s hitrostjo 8700 kilometrov na uro. Ker Luna za razliko od Zemlje nima atmosfere, pred padcem ni zgorela, ampak je padla na tla kot kamen na Zemlji. Učinek naj bi bil podoben razstrelitvi treh ton dinamita. Znanstveniki so pričakovali, da bo ustvarila nov krater ter dvignila velike količine prahu in drugega materiala. Ocenjevali so, da oblak verjetno ne bo viden z Zemlje s prostim očesom, so pa mnogi ljubiteljski astronomi vseeno gledali v Luno z upanjem, da kaj ujamejo.
V podjetju Space X pravijo, da ni nobene nevarnosti za Zemljo. Tudi vesoljske smeti naj tokrat ne bi bile problem, čeprav dogodek odpira vprašanje o ravnanju z njimi, sploh ob načrtih kolonizacije Lune. Bistveno več smeti je že okoli Zemlje, tako da mora Mednarodna vesoljska postaja občasno izpeljati manever izogibanja.
Tako je videti zgornja stopnja rakete Falcon 9:
Po delno uspešni misiji tavala v vesolju
Na Luno je padla druga stopnja rakete Falcon 9, ki je januarja lani proti mesecu ponesla dva pristajalnika. Prvi je bil Modri duh 1 podjetja Firefly Aerospace, ki je prvič uspešno pristal na mesecu in tja po naročilu ameriške vesoljske agencije Nasa dostavil deset raziskovalnih inštrumentov. Drugi je bil japonski pristajalnik podjetja ispace z imenom Hakuto-r misision resilience, ki bi moral na Luno dostaviti majhen rover. Vendar je strmoglavil približno minuto in pol pred pristankom, potem ko je odpovedal laser za merjenje razdalje.
Stopnje pogonskih raket običajno padejo nazaj na Zemljo, kjer zgorijo v atmosferi ali nadzorovano padejo v morje ter jih uporabijo znova. Toda to je mogoče storiti, kadar gre za izstreljevanje satelitov v bližino Zemlje. Misija na Luno je zahtevala več pogona in pot dlje od Zemlje, zato zgornje stopnje rakete niso mogli več usmeriti k Zemlji in je ostala v vesolju. Astronomi so jo spremljali in potem ugotovili, da se je znašla na poti Lunine krožnice in da bo vanjo trčila. »Na pot proti Luni jo je poslala mešanica aktivnosti sonca in gravitacijskih sil,« je za Reuters dejala Julianna Scheiman, direktorica programov pri podjetju Space X.
S trki merili potrese
To ni prvič, da je večji umetni objekt padel na Luno. Že samo ponesrečenih misij je bilo veliko, vključno z omenjeno japonsko, ko je pristajalnik sicer padel z veliko manjšo hitrostjo. Leta 2002 je na Luno padla stopnja kitajske pogonske rakete, leta 2009 pa je Nasa del pogonske rakete načrtno usmerila v površino meseca, da bi analizirala material, ki se je dvignil. Enako je počela že v misiji Apolo v 70. letih prejšnjega stoletja in potem merila seizmične učinke, na podlagi katerih je sklepala o notranji sestavi Lune.
