Lahko ubiješ moža, ne moreš pa ubiti ideje.
Thomas Sankara
Panafrikanist in marksist po ideološki usmeritvi, pogosto imenovan tudi afriški Che Guevara, je rad poudarjal, da si nikoli ni želel postati predsednik in da so ga k temu navedle okoliščine. Ko je zasedel predsedniški položaj v nekdanji francoski koloniji, Zgornji Volti, je bila pismenost šestodstotna in umrljivost, posebno med dojenčki, visoka. Toda Thomas Sankara je spremenil način razmišljanja in trdil, da je dežela v resnici bogata. Ljudi je vključil v delovne akcije. Na vsakega prebivalca je določil dva obroka in deset litrov vode dnevno. Gradil je ceste, bolnišnice in šole. Ženske je vabil v vlado, prepovedal njihovo obrezovanje in poligamijo. Ena njegovih najznamenitejših akcij je bila, da je prodal vladne avtomobile in z izkupičkom v dveh tednih cepil dva milijona in pol otrok. Ljudem je dal vedeti, da nihče ne bo zgradil njihove države, temveč da to lahko storijo le sami, in sicer tako, da postanejo gospodarsko samozadostni. Hkrati je deželi poskušal dati identiteto. Zgornjo Volto je tako preimenoval v Burkina Faso, »deželo pokončnih ljudi«.
Sankarov radikalizem, posebej njegova kritika južnoafriškega apartheida ter prevpraševanje francosko-afriških odnosov, je naelektril celotno Afriko, s tem pa tudi tako imenovani tretji svet. Ouagadougou je nenadoma postal priljubljena točka obiskov zahodnih političnih voditeljev, ki jih je figura mladega, retorično spretnega afriškega predsednika fascinirala. Nekdanji francoski predsednik Francois Mitterand je večkrat izjavil, da je »Sankara zaradi svojih vizionarskih idej in neposrednosti simpatičen«. Toda Sankaro je rohnenje proti imperialnim silam, predvsem na globalnem odru, postavilo v negativno luč. Za njih je bilo posebej moteče to, da so se nad njegovimi idejami navduševali tudi drugi revolucionarni voditelji, kot so bili Jerry Rawlings v sosednji Gani in kubanski predsednik Fidel Castro. Poznavalci trdijo, da je bil Sankarov umor zasnovan tedaj, ko je zavrnil trgovanje z Gadafijevim orožjem, spet drugi, da si je smrtno obsodbo podpisal julija 1987, ko je na srečanju Afriške unije v etiopski prestolnici Adis Abebi v svojem govoru izjavil, da Afrika zahodu ne bi smela vračati dolgov.
Vrgli so jih na smetišče
Dva meseca kasneje je bil umorjen, njegovo truplo pa skupaj z dvanajstimi drugimi revolucionarnimi vojaškimi poveljniki odvrženo na smetišče. Sankara ni samo širil svojih revolucionarnih idej, pač pa je to, kar je pridigal, tudi živel. Njegova predsedniška plača je v času njegove smrti znašala 450 dolarjev, ob tem, da je za seboj pustil skromno premoženje – tri kitare, štiri kolesa in pokvarjen hladilnik. Odile Sankara, sestra umorjenega predsednika, je v pogovoru leta 2014 dejala, »da mnogi niso verjeli, da je Thomas mrtev«. Državne oblasti so sicer razglasile, da je umrl naravne smrti.
Njegovo mesto je zasedel Blaise Compaoré, Sankarov revolucionarni kolega in prijatelj iz otroštva. Compaore je po Sankarovi smrti obnovil tesne stike s Francijo, bil je Gadafijeva desna roka, znan je bil kot snovalec številnih afriških vojn in kasneje mirovni mediator. In čeprav so ljudje v zasebnih prostorih izobešali Sankarove podobe, se v javnosti, vsaj do leta 2014, ko je padel Compaorejev režim, o umorjenem revolucionarnem predsedniku ni govorilo.
Trn v peti burkinofaške vlade je bila dolga leta vdova Mariam Sankara, ki je pozivala k preiskavi okoliščin umora – posebej si je prizadevala za to, da se naredi analiza DNK in se na ta način potrdi, ali posmrtni ostanki res pripadajo njenemu možu. Za BBC je izjavila, da »družina ne more izkopati trupla, pač pa to lahko naredi le burkinofaško sodišče«. Blaise Compaoré je 27 let, kolikor je bil na oblasti, blokiral vsa tovrstna prizadevanja. Ob tem, da je zanikal vpletenost v Sankarov umor. Vztrajal je, da so »dejstva znana« in »da nima ničesar skrivati«. Situacija se je obrnila oktobra 2014, ko je več tisoč protestnikov po celotni državi okupiralo ulice in pometlo s Compaoréjevim režimom (Compaoré pa je s pomočjo Francozov zbežal v sosednjo Slonokoščeno obalo). Protestniki so se organizirali v gibanje Le Balai Citoyen (Državljanova metla). Obudili so duh revolucije in začeli prvič javno vzklikati Sankarovo ime.
»Imenujte to pomlad ali harmatan. V množične proteste proti Compaorejevemu režimu so bile vključene tudi ženske,« je leta 2015 dejala Joséphine Ouédraogo, v času Sankarove vlade ministrica za družino in solidarnost, v tranzicijski vladi pa ministrica za pravosodje. V času njenega mandata je burkinafaško sodišče izdalo odlok, da se izkoplje truplo umorjenega predsednika. Hkrati so Francijo pozvali, naj odpre arhive, ki zadevajo Thomasa Sankaro. Analiza DNK je pokazala, da posmrtni ostanki ne pripadajo Thomasu Sankaru. Sankarova vdova Mariam Sankara in podporniki predstavnike francoske oblasti obtožujejo, da so sodelovali pri Sankarovem umoru leta 1987, predvsem zaradi njegovih marksističnih idej. Francija prošnje za odprtje arhivov še ni komentirala. Oglasil se je Jean-Christophe Mitterand, sin Francoisa Mitteranda, ki je v Sankarovem času igral ključno vlogo v francosko-afriških odnosih. Za Jeun Afrique je izjavil, da je bila Sankarova smrt naključje in da niti Francija niti Slonokoščena obala nista sodelovali pri Sankarovem umoru. Po njegovem osebnem prepričanju torej tudi ni potrebe po odpiranju arhivov.
Blaise Compaoré ni nikoli odgovoril
Tudi zaradi takšnih špekulacij z velikim upanjem pričakujejo obisk francoskega predsednika Emmanuela Macrona v Ouagadougouju, ki je napovedan za 12. novembra letos. Macron se, tudi glede na to, da v glavnem burkinofaškem mestu potekajo intenzivne priprave na gradnjo muzeja, posvečenega Thomasu Sankaru, ki naj bi stal osem milijonov dolarjev, tej temi ne bo mogel izogniti. Prav tako je Macronova svetovalka Sibeth Ndiaye opozorila, da je Thomas Sankara postal herojska figura za tisoče mladih po celotnem kontinentu: to se je pokazalo tudi 15. oktobra letos, ob 30. obletnici smrti Thomasa Sankara, ko je na stotine protestnikov okupiralo ceste v Ouagadougouju, hkrati pa so tudi drugje po svetu potekale manifestacije v spomin na Sankaro.
Thomas Sankara je ne samo svoji državi, temveč celotnemu kontinentu dal vizijo. Ta se napaja iz internacionalizma in panafriškega humanizma ali kot je leta 1984 Sankara dejal na obisku v Harlemu v New Yorku: »Naš boj je krik za gradnjo novega sveta. Toda naša zahteva ne pomeni gradnje sveta zgolj za črnce in proti drugim rasam. Kot črnci želimo druge ljudi učiti, kako ljubiti drug drugega.«
Umor Thomasa Sankare, ki je eden najbolj znanih političnih umorov v afriški postneodvisni zgodovini, je navdihnil mnoge ustvarjalce, od filmarjev in akademikov do glasbenikov. Njegovo ime se pogosto izgovarja v isti sapi kot ime Patricea Lumumba, še enega protikolonialnega voditelja, ki je bil prav tako umorjen zaradi svojih političnih prepričanj. Eden izmed glasbenikov in hkrati tudi ustanoviteljev gibanja Državljanova metla, Sams’k Le Jah, je ob Sankarovem grobu, ki se je po analizi DNK izkazal le za simbolnega, dejal, da svojemu predsedniku želi zastaviti eno samo vprašanje: ali je ponosen na protestnike, ki so oktobra 2014 razgnali Compaoréjevo osebno gardo, ki jo je sestavljalo 1200 vojakov? K temu je dodal, da v Burkina Fasu vsi čakajo na to, da jim Blaise Compaoré odgovori na vprašanje, kaj se je zgodilo leta 1987. »Preprosto moramo vedeti, kaj se je zgodilo. Brez tega nacionalna katarza ni mogoča. Vsi zadržujemo dih in hkrati gledamo v prihodnost. Takšno, kot nam jo narekuje kapitan Thomas Sankara.«
Eden izmed tistih, ki so dolgo čakali na pojasnilo, je bil Sankarov oče. Od dne, ko je bil Thomas Sankara umorjen, je pričakoval, da mu bo Blaise Compaoré prišel pojasnit, kaj se je zgodilo. Če bi to storil, bi mu odpustil, je govoril Sankarov oče. Toda Blaise Compaoré do smrti Sankarovih staršev ni prestopil praga njihove hiše.
