Že dolgo pred drugim mandatom predsednika Donalda Trumpa se je ideja sveta s tremi sferami vpliva – Azija pod prevlado Kitajske, Evropa pod prevlado Rusije in zahodna polobla pod prevlado Združenih držav – občasno pojavljala na spletu.
Večinoma so jo promovirali Rusi, ki si želijo nadzora nad tem, kar imenujejo svojo »bližnjo tujino«, ali pa tisti, ki želijo, da se njihova država s šibkim gospodarstvom in omajano vojsko omenja v istem kontekstu kot ZDA in Kitajska, piše Anne Applebaum.
»Mi vam Venezuelo, vi nam Ukrajino«
Že leta 2019 je Fiona Hill, takratna uradnica sveta za nacionalno varnost v prvi Trumpovi administraciji, pričala pred kongresom, da so Rusi ponujali nekakšno »menjavo«: Venezuelo, svojega najbližjega zaveznika v Latinski Ameriki, v zameno za Ukrajino.
Odtlej se je ideja, da naj bi mednarodni odnosi spodbujali prevlado velikih sil in ne univerzalnih vrednot, razširila iz Moskve v Washington. Z novo strategijo nacionalne varnosti Trumpova administracija načrtuje prevlado nad ameriško celino, hkrati pa zmanjšuje grožnje s strani Kitajske in Rusije. Trump je izrekel grožnje tudi zaveznicam, kot so Danska, Panama in Kanada, katerih suverenost zdaj postavlja pod vprašaj.
Izkrivljena Monroejeva doktrina
Vojaška akcija zajetja venezuelskega diktatorja Nicolása Madura na neki način spominja na pretekle ameriške intervencije, denimo strmoglavljenje panamskega voditelja Manuela Noriege leta 1989. Vendar pa je jezik, s katerim upravičujejo to akcijo, povsem drugačen: na sobotni novinarski konferenci Trump ni uporabil besede demokracija.
Ni se torej skliceval na mednarodno pravo. Namesto tega je predstavil izkrivljeno različico Monroejeve doktrine iz leta 1823, politike, ki je bila prvotno zasnovana za zadrževanje tujih imperialnih sil stran od Amerik. »V skladu z našo novo strategijo nacionalne varnosti,« je dejal ob branju pripravljene izjave, »ameriška prevlada na zahodni polobli nikoli več ne bo postavljena pod vprašaj.«
Napovedal je, da bodo Združene države »vodile« Venezuelo, pri čemer ni pojasnil, kdo natančno naj bi bil na čelu. Podkralj Marco Rubio? Generalni guverner Pete Hegseth? Na vprašanje o Maríi Corini Machado, voditeljici venezuelske opozicije, je Trump odgovoril s pokroviteljskim tonom: »Zelo prijetna ženska je, vendar v lastni državi nima spoštovanja.«
Machado, ki je lani prejela Nobelovo nagrado za mir, vodi gibanje, katerega predsedniški kandidat Edmundo González Urrutia je na volitvah leta 2024 osvojil dve tretjini glasov. Kljub temu da so državni mediji podpirali Madura, njegovi privrženci pa nadlegovali, pošiljali v zapor in ubijali opozicijske podpornike, Machado in González nista le zmagala, temveč sta zbrala tudi dokumentacijo z volišč, ki to dokazuje. Maduro takšnih dokazov ni nikoli predložil, a je kljub temu razglasil zmago.
Sila kot edini argument
Trumpa trenutno ne zanima, kdo je legitimni voditelj Venezuele, pravi zgodovinarka. Njegova administracija namesto tega sporoča, da bi lahko sodelovala z Madurovo podpredsednico Delcy Rodríguez, ki bi najverjetneje ohranila režim – z drugimi besedami: ne gre za spremembo režima, temveč le za zamenjavo diktatorja. Trump se pri tem niti ne trudi legitimirati lastnih dejanj.
Pred ugrabitvijo Madura se ni posvetoval niti s kongresom, ameriškimi zavezniki niti s sosednjimi državami Venezuele. Čeprav je bila akcija opisana kot aretacija na podlagi obtožnice zaradi trgovine z drogami, pri tem ni dosleden. Trump je namreč pravkar pomilostil nekdanjega predsednika Hondurasa, ki je bil pred šestimi leti pravnomočno obsojen prav zaradi trgovine z drogami.
Nima smisla, a to ni pomembno
Nič od tega nima smisla – a to niti ni cilj. Tako kot Partija v romanu 1984 tudi potencialni vladarji zahodne poloble očitno ne čutijo potrebe po logiki. Če je sila edino pravo in če lahko ZDA v svoji sferi počnejo, kar želijo, potem ni potrebe po preglednosti, demokraciji ali legitimnosti. Skrbi navadnih ljudi v manjših državah so nepomembne, saj jim ni priznana pravica do lastnega glasu. Njihovi interesi ne zanimajo imperialnih sil, ki si želijo le njihovih naravnih virov, razmišlja Anne Applebaum.
Odzivi Rusije in Kitajske na Trumpova dejanja so bili glede na njune večmilijardne naložbe v Venezueli presenetljivo blagi. Morda zato, ker jezik, s katerim Trump upravičuje ugrabitev Madura, odraža njuna lastna prepričanja.
»Ukrajina pripada ruski sferi,« je glavni argument Vladimirja Putina. »Tajvan je del kitajske sfere,« bo opravičilo Xi Jinpinga, če se bo odločil napasti otok. Vendar to ne pomeni, da je Moskva resnično v položaju, ko bi lahko nadzorovala Evropo, niti da Kitajska obvladuje Azijo. Skupni bruto domači proizvod Evropske unije je skoraj desetkrat večji od ruskega, poleg tega nobena država ne hrepeni po tem, da bi postala kitajska kolonija.
Iluzija nadzora
Kljub Trumpovemu vzvišenemu nastopanju Američani v resnici ne nadzorujejo svoje sfere vpliva. Dva dni po zajetju Madura Trump že tvega, da bo postal žrtev lastne propagande – tako kot Putin. Venezuela je, kot je nedavno zapisal nekdanji ameriški veleposlanik, »propadla država, prežeta z nezakonitimi oboroženimi skupinami in tujimi terorističnimi organizacijami«.
Režim ni bil strmoglavljen. Vojska in paravojaške formacije so še vedno aktivne. Ali bodo Američani »vodili« Venezuelo z glasnimi grožnjami in občasnimi vojaškimi posegi? Morda je administracija sklenila dogovor z nekaterimi člani režima, vendar ni zagotovila, da bo tak dogovor prinesel koristi, ki jih Trump pričakuje. Nafta ne leži na tleh in ne čaka, da jo nekdo pobere; pridobivanje zahteva dolgoročne naložbe, odnose in pogodbe, česar pa v nestabilni državi ni mogoče uresničiti.
Resna zmota
Trumpova napaka je še globlja. Delitev sveta na sfere vpliva predpostavlja, da manjše države nimajo moči – a velika zmota je misliti, da se Venezuelci ne bodo uprli. Mnogi so si želeli ameriške intervencije in so veseli, da je Maduro odšel. Vendar ljudje, ki so se leta borili za pravičnost in svobodo, ne bodo hoteli živeti v novi diktaturi, ki jo podpira Trump in jo vodijo nekdanji Madurovi pristaši.
Eden izmed venezuelskih izgnancev, ki je želel ostati anonimen, je povedal, da se je v soboto počutil kot na čustvenem vrtiljaku: najprej navdušenje ob Madurovem odhodu, nato šok ob Trumpovi novinarski konferenci in na koncu grenko spoznanje, da se morda ni spremenilo nič.
Regionalni nasilnež
Anne Applebaum dvomi, da bodo Američani srečnejši, če bo v Venezueli nameščen še en avtoritarni voditelj. Večina Američanov si še vedno želi, da bi se njihova država zavzemala za kaj več kot zadovoljevanje golega pohlepa. Trumpovo iskanje iluzorne sfere vpliva verjetno ne bo prineslo miru ali blaginje, tako kot ruska invazija na Ukrajino ni prinesla koristi Rusom, in to bi lahko postalo jasno prej, kot bi pričakovali.
Če bo Amerika zgolj regionalni nasilnež, bodo nekdanji zavezniki v Evropi in Aziji zaprli svoja vrata in trge. Prej ali slej se bo »naša« zahodna polobla organizirala proti nam. Iskanje ameriške prevlade ZDA ne bo naredilo močnejših, temveč jih bo oslabilo – na koncu bodo ostale brez kakršne koli sfere in brez vpliva, sklene Applebaum za The Atlantic.
