Čeprav se marsikomu zdi, da gre pri vsem skupaj za norčevanje, so teme izjemno resne: vojna v Ukrajini, na sami meji EU, počasi vstopa v peto leto, države Nata in EU so bile že izzvane z različnimi ruskimi hibridnimi in paravojaškimi dejanji, Trump odkrito grozi z odvzemom ozemlja eni od članic EU in Nata, bližnjevzhodna kriza skupaj z migranti in številnimi tamkajšnjimi konflikti je že sama po sebi stalna kriza, piše Karlo Jurak za hrvaški Index.
V kontekstu vojne se večinoma govori o neki »Evropi« kot celoti, ki bi se morala bojevati – bodisi kot enoten subjekt bodisi pod Natovim dežnikom. Govori se tudi o vojni za samo Evropo oziroma Evropsko unijo.
Stara celina pred nemogočo nalogo
Poleg tega, da je EU »grad v oblakih«, je na obrambno-varnostni ravni, ki je hkrati tudi neposredno eksistencialna, pred skoraj nemogočo nalogo. Težko si je predstavljati, da bi kdo resnično šel v vojno za takšno Evropo. Zakaj?
Razlogov je več, a trije so ključni:
- ni dovolj močne skupne evropske identitete;
- desetletja gojena protivojna in protivojaška atmosfera;
- pomanjkanje resničnega občutka eksistencialne ogroženosti.
Pomanjkanje skupne identitete
Prvič: Razmeroma trdna skupna identiteta je prvi pogoj za motivacijo za vojskovanje. Boj za »vrednote« ima smisel le, če je hkrati boj za »domovino«. Takšne domovine v tem smislu ni, saj so se evropske države oblikovale kot nacionalne države posameznih narodov.
Ta proces je potekal v več fazah – od oblikovanja nacionalnih identitet sredi 19. stoletja prek razpada velikih večetničnih imperijev do postopne konstitucije nacionalnih držav med obema svetovnima vojnama, po drugi svetovni vojni (ko so nastali tudi začetki prihodnje EU kot skupnosti za mir, ne za žrtvovanje) in končno po padcu berlinskega zidu, ko izgine še zadnja nenacionalna ideologija – komunizem.
Ljudje se primarno čutijo pripadnike svojega naroda, šele nato morda Evropejce – in to precej šibkeje. Poljake na primer zelo skrbi, če Rusija provocira na njihovih mejah, vendar ni enako, kot če se to dogaja drugje v Evropski uniji.
Tudi Hrvati so razmeroma nedavno izšli iz vojne, ki je oblikovala prostor nekdanje Jugoslavije, in narativi o domovinski vojni so še vedno močno prisotni – vendar ne v smislu neke višje identitete. Tudi države s šibkejšo nacionalno identiteto, kot sta Švedska in Finska, v obrambnih zavezništvih predvsem mislijo na lastno varnost.
Desetletja protivojne atmosfere
Drugič: protivojna in protivojaška atmosfera se goji že desetletja, zato se današnja militarizacija doživlja kot tujek, kot anomalija.
Po razglasitvi »konca zgodovine« Francisa Fukuyame v devetdesetih letih se je postopoma pozabljalo, da so vojne v naši bližini sploh mogoče. Obvezni vojaški roki so se ukinjali, družbe pa so razvijale kulturo udobja, nenasilja, individualizma in postmaterialističnih vrednot.
V takšnem okolju je vojna postala nekaj abstraktnega in tujega. Družba je postala mehkejša in bolj občutljiva, zato je nenadni preobrat v vojno miselnost praktično nemogoč.
Pomanjkanje resnične eksistencialne grožnje
Tretjič: resnična eksistencialna nevarnost se ne čuti. O njej se govori in piše, a vsakdanje življenje teče razmeroma normalno. Politični diskurz deluje kot predstava, kot cirkus.
Zaradi informacijske prenasičenosti novice izgubljajo težo. Vse je takoj dostopno, zato nič več ne deluje resno. Pojavljata se cinizem in nezaupanje. Evropa danes pozna vojno kot medijski prizor, ne pa kot lastno usodo.
