Predstavniki več kot petdesetih držav so se v sredo v Washingtonu sestali na temo dostopa do kritičnih mineralov, tudi z namenom omejevanja kitajskega nadzora nad temi surovinami, ki so kritičnega pomena za gospodarstva in nacionalno varnost. Srečanje sovpada z napovedjo predsednika Donald Trumpa o nastanku Projekta trezor, ki je namenjen ustvarjanju zalog in skladiščenju kritičnih mineralov na podoben način, kot to počnejo s strateškimi naftnimi rezervami. Uvodoma je za projekt odmeril deset milijard dolarjev.
Medtem ko je v svetu povpraševanje po kritičnih mineralih vse večje, Kitajska pa je njihova daleč najpomembnejša proizvajalka, a tudi omejuje izvoz, želijo ZDA sodelovati z zahodnimi državami in drugimi zaveznicami. O tem so predstavniki omenjenih držav že razpravljali 15. januarja, finančni ministri G7 pa 13. januarja, obakrat v Washingtonu na pobudo ZDA.
Ena od idej je določitev najnižjih mogočih prodajnih cen za kritične minerale, ker bi zagotovilo stabilnost proizvajalcem. »Združene države smo načeloma za svobodni trg in se vanj nočemo vmešavati. Toda če nekdo na njem dominira in ga lahko poplavlja z izdelkom ali surovino, lahko v bistvu uniči ekonomsko vrednost (tujega) podjetja, ki se s tem ukvarja, ali proizvodnje neke države,« je v zagovor določanja spodnjih cen dejal ameriški notranji minister Doug Burgum, pri čemer pa ni povsem jasno, kako bi to izpeljali v praksi.
Tudi Evropa krenila v ustvarjanje rezerv
Tudi Avstralija je zelo dejavna pri načrtih ustvarjanja strateških rezerv in napoveduje določitev minimalne prodajne cene kritičnih mineralov. V Evropi medtem vajeti pri načrtih za ustvarjanje zalog kritičnih mineralov prevzemajo Italija, Nemčija in Francija. Francija naj bi bila odgovorna za načrt financiranja nakupov, Nemčija za iskanje virov, Italija pa za skladiščenje, je poročal Reuters, sklicujoč se na neimenovane vire. Na evropskem seznamu je 34 kritičnih mineralov, od teh je 17 označenih kot strateškega pomena za zeleni in digitalni prehod.
Evropsko računsko sodišče v Luksemburgu je prav zdaj opozorilo na preveliko odvisnost EU od Kitajske pri uvozu litija in redkih zemljin (germanij, skandij, itrij, lantan …), ki so pomembne pri tehnoloških inovacijah, konkurenčnosti gospodarstva in nacionalni varnosti. Sodišče opozarja, da EU precej zaostaja pri iskanju alternativnih dobaviteljev, pridobivanju teh rudnin in njihovem recikliranju. Na tak način EU leta 2030 ne bo dosegla svojega cilja, da naj bi 42,5 odstotka porabljene energije prihajalo iz obnovljivih virov. Članica računskega sodišča Keit Pentus-Rosimannus pravi: »Če ne bomo imeli teh kritičnih surovin, je odveč tudi vsako govorjenje o strateški avtonomiji in konkurenčnosti evropskega gospodarstva.« Računsko sodišče je o tej temi govorilo zato, ker preverja učinkovitost vlaganj evropskih sredstev v rešitve za ta vprašanja.