Bolnišnice v vzhodnem delu Demokratične republike Kongo, ki je bila v minulih mesecih pred sklenitvijo premirja bojišče uporniških milic z ruandsko podporo in vladnimi silami, so spet polne. Tokrat se v njih niso znašli ranjenci z bojišča, temveč oboleli za ebolo, resno potencialno smrtno nalezljivo boleznijo. V tej državi je bilo v zadnjih petdesetih letih, odkar so jo odkrili, že sedemnajst izbruhov te bolezni. Koliko se je ebola na območju državljanskega konflikta razširila v zadnjih tednih, preden so jo pred dnevi odkrili, oblasti ne vedo.
Glavna skrb kongovskih oblasti trenutno je, da oskrbijo okužene in preprečijo nadaljnje širjenje bolezni. V Bunii, glavnem mestu prizadete province Ituri v vzhodnem Kongu, so začeli postavljati mobilne zdravstvene centre, ki bodo pomagali preobremenjenim lokalnim bolnišnicam. Oblasti so pogosto vraževerne prebivalce pozvale, naj pridejo po pomoč, če opazijo znake okuženosti. »To ni neka skrivnostna bolezen. Prijavite se, da bomo lahko poskrbeli za vas in preprečili širjenje bolezni,« je pozval zdravstveni minister Samuel Roger Kamba. V Afriškem centru za nadzor in preprečevanje bolezni so se podobno kot Svetovna zdravstvena organizacija trudili, da bi preprečili širjenje virusa.
Meje ne ustavijo virusa
Trenutni sev ebole v Kongu povzroča virus bundibugyo. Problematično je, da zanj ni odobrenih zdravil ali cepiv. Potek bolezni zdravniki poskušajo olajšati s tako imenovanim podpornim zdravljenjem. To pomeni, da z dajanjem tekočin, kisika in prehrano ohranjajo delovanje telesa, ko se spopada z okužbo. Virus se prenaša s telesnimi tekočinami okuženih. Za boleznijo je doslej v Kongu umrlo 91 ljudi, okoli 350 ljudi pa je opredeljenih kot sumljivi primeri. Virus se je medtem razširil tudi v Ugando, kjer za zdaj poročajo o zgolj nekaj primerih. Dve osebi sta v ugandski prestolnici Kampali okuženi, ena pa je umrla.
Ebola povzroča zvišano telesno temperaturo, poškodbe krvnih žil, v hujših primerih pa tudi krvavitve, odpoved organov in smrt. Virus naj bi preživel v nekaterih vrstah netopirjev, do izbruhov bolezni pa pride, ko ljudje pridejo v stik z okuženimi živalmi. Podatki prejšnjih izbruhov ebole, ki so jo prvič odkrili leta 1976 v osrednji Afriki, kažejo, da umre od 30 do 50 odstotkov okuženih z virusom. Največ ljudi (11.300 žrtev) je med različnimi izbruhi ebole umrlo med letoma 2014 in 2016, ko se je takrat bolezen iz Konga razširila tudi na Gvinejo, Sierro Leone, ZDA, Italijo in Veliko Britanijo. Velik je bil tudi izbruh bolezni med letoma 2018 in 2020 v provinci Severni Kivu, ko je eboli podleglo 2300 ljudi.
Da je Svetovna zdravstvena organizacija izbruh ebole v Kongu – tam sicer na mejnem območju z Ugando ta bolezen dokaj redno izbruhne – razglasila za izredno stanje mednarodnega pomena, to še ne pomeni, da bo izbruh ebole prerasel v pandemijo. Takšna opredelitev namreč pomeni zgolj, da predstavlja potencialno mednarodno tveganje in da morajo države nujno sodelovati. Hiter in usklajen odziv se mora sicer uvodoma začeti z zdravstvenim osebjem v prizadetih državah. Poleg obeh prizadetih držav sta zdaj v visoki pripravljenosti tudi Ruanda in Južni Sudan.