Švedska velja za sinonim migrantom prijazne države. Lani je v državi za azil zaprosilo okoli 160.000 beguncev oziroma okoli 1,6 odstotka prebivalstva, kar je na prebivalca z naskokom največ med vsemi evropskimi državami. Z desetletji staro humanitarno naravnano migracijsko politiko, ki je vrata v lepšo prihodnost odpirala vojnim beguncem vse od Iraka do Bosne in Hercegovine, si je utrdila sloves države z uspešno integracijsko politiko. Ko je pred časom uvedla nadzor na meji z Dansko, napovedala izgon 80.000 migrantov, minister za migracije Morgan Johansson pa je ocenil, da Švedska ne zmore več, se zdi, da je klonil najtrdnejši imigracijski temelj v Evropi.
Neuspešna integracija na trg dela
A kljub zglednim ocenam migracijskih politik bi težko rekli, da Švedska nima težav z integracijo migrantov. Migranti na Švedskem le s težavo najdejo primerno zaposlitev, še posebno tisti z nizko stopnjo izobrazbe. Stopnja zaposlenosti med migranti z nizko izobrazbo je kar za četrtino nižja kot pri domačinih, kažejo podatki Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD). Tudi pri visoko izobraženih je razkorak do zaposlenosti domačinov kar 15-odstoten. Švedska se s tem med razvitimi državami uvršča na sam rep lestvice.
Razlogov za velik razkorak med širokosrčnimi migracijskimi politikami na papirju (migranti so na Švedskem upravičeni do izjemno širokega spektra finančnih in siceršnjih pomoči) in rezultati na terenu je veliko. Raziskovalec Jan Ekberg z Univerze Växjö opozarja, da je švedska integracijska politika do 80. let prejšnjega stoletja delovala dobro. Takrat so migranti, ki so prihajali na Švedsko, na trgu dela dosegali takšne rezultate kot domačini, migrantke celo boljše, saj so bile v primerjavi z domačinkami pogosteje zaposlene za poln delovni čas. Razloge za slabše rezultate v zadnjih dveh desetletjih vidi v močno spremenjeni strukturi migrantov. Če so prej prihajali predvsem državljani EU, so se jim kasneje pridružili državljani tretjih držav s slabšo izobrazbo in v večjem deležu tudi begunci, ki imajo praviloma večje težave z vključitvijo v novo okolje. Svoje sta naredila tudi globoka finančna in gospodarska kriza v 90. letih in prestrukturiranje v storitveno ekonomijo, ki je močno otežila zaposlovanje manj kvalificiranih delavcev.
Drago učenje na napakah
Še dodatno so integracijo v praksi otežile napačne politike. Ena takšnih je bila politika razpršenega naseljevanja migrantov po državi, ki je veljala v 80. in 90. letih in deloma tudi kasneje in katere cilj je bilo preprečiti getoizacijo. Migrante so naseljevali na območjih, kjer so bila stanovanja dostopna in relativno poceni. A z razlogom – saj so se domačini izseljevali zaradi pomanjkanja služb. Rezultat je tako visoka stopnja brezposelnosti med migranti in, paradoksalno, getoizacija celih četrti. Napaka je bila, kot opozarja Ekberg, tudi sprememba integracijske politike od takojšnje integracije na trg dela k izobraževanju, zaradi česar so migranti ostajali ločeni od trga dela izjemno dolgo časa. Švedska politika je napako sicer sprevidela in je leta 2010 uzakonila novo integracijsko politiko, ki absolutno prednost daje čim hitrejšemu vključevanju na trg dela. Na aktivno sodelovanje pri iskanju dela pa so vezali tudi izplačilo nekaterih socialnih ugodnosti.
Vzpon skrajne desnice
Zadnje švedske ukrepe moramo sicer postaviti tako v domači politični kot širši evropski kontekst. Aktualna vlada in na splošno zmernejša politika se je v zadnjih letih znašla pod močnim pritiskom skrajno desne stranke Švedske demokracije, tretje največje stranke v parlamentu, ki pa ji podpora v javnosti vztrajno narašča in bi tako na prihodnjih volitvah lahko kot posamična stranka dobila največ sedežev. V zadnji obsežni javnomnenjski raziskavi so Švedski demokrati dobili skoraj 20 odstotkov podpore med volilci, kar je za pet odstotnih točk več kot pred pol leta. Ko je vladajoča koalicija uvedla nadzor na meji z Dansko, je vodja Švedskih demokratov Jimmie Åkesson potezo označil kot skladno s politikami njegove stranke in vladajočo koalicijo ošvrknil z oceno, da zdaj počne prav tisto, kar je njegova stranka kot neizbežno napovedala že pred časom.
Niso redki tisti, ki zadnje zaostrovanje azilne politike švedske vlade vidijo kot poskus nevtralizirati priljubljenost proti migrantom nastrojene stranke, ki jo še podžigajo incidenti, kot je bil nedavni uboj prostovoljke v enem od azilnih centrov, in obtožbe na račun policije, da prikriva kazniva dejanja migrantov. Minister za migracije Johansson pravi, da je Švedska meje morala zapreti, ker toliko beguncev, kot jih je prevzela lani, ni več sposobna prevzeti. Gre za argument, ki ga uporabljajo tudi druge evropske države, vključno z Nemčijo. Johansson je neposreden – članstvo v EU niso zgolj pravice in privilegiji, ampak tudi dolžnosti. Za takšne osebe, ki želijo izkoriščati zgolj pravice, obstaja ime – zastonjkarji, je dejal v pogovoru za Die Zeit.
