Zdravstvene službe beležijo porast bolezni dihal, gasilci pa si pri gašenju pomagajo s helikopterji, cisternami, buldožerji in droni, poroča BBC.
Posledice za prebivalstvo
Gosti črni oblaki dima so prekrili okoliška naselja. Meritve ministrstva za okolje kažejo, da je kakovost zraka v okolici odlagališča dosegla nevarno raven, čeprav se je stanje v zadnjih dneh nekoliko izboljšalo. Na stotine ljudi je moralo zapustiti svoje domove in poiskati zatočišče v zasilnih bivališčih, ki so jih vzpostavile lokalne oblasti.
»Dim je bil tako gost, da se ni videlo prsta pred nosom,« je za BBC povedala 45-letna prebivalka Sarmanah. »Peklo nas je v nosu, sililo na kašelj, iz nosu nam je teklo in nismo mogli dihati. Morali smo zapustiti hišo, saj preprosto ni bilo več mogoče zdržati.«
Številnim so oblasti prepovedale vrnitev domov, saj »dim vsebuje strupene pline«. Lokalne zdravstvene službe so do zdaj obravnavale najmanj 234 prebivalcev z respiratornimi težavami, ki jih je povzročil požar. Pri 72 izmed njih so potrdili akutno okužbo dihal.
Sistemska malomarnost
Kljub velikanskim naporom žarišča še naprej tlijo v več kupih smeti, predvsem na zahodnem in južnem delu odlagališča. Džohan Darmavan, direktor za koordinacijo nujnih operacij pri Nacionalni agenciji za obvladovanje katastrof (BNPB), je za BBC pojasnil, da gašenje požara na odlagališču zahteva poseben pristop. Ogenj namreč ne divja na površju, temveč tli globoko v nagrmadenih smeteh.
Uradni vzrok požara, ki je izbruhnil 30. junija, še ni potrjen. Preiskovalci domnevajo, da je požar povzročila majhna iskra, ki jo je močan veter razpihal in razširil na več lokacij. Indonezijska nevladna organizacija Forum za okolje (Valhi) meni, da je požar posledica kopičenja metana, ki nastaja pri razkrajanju organskih odpadkov. Aktivisti dogodek opisujejo kot »ekološko katastrofo, ki je posledica sistemske malomarnosti«.
»To je tempirana bomba in posledica nakopičenih težav pri ravnanju z odpadki, ki se že leta ignorirajo brez kakršnih koli bistvenih izboljšav,« je za BBC povedal Vahju Eka Stjavan, aktivist organizacije Valhi.
Premajhno odlagališče
Težava je po mnenju organizacije Valhi v tem, da količina odpadkov, ki jih proizvede regija Tangerang, močno presega zmogljivosti odlagališča Jativaringin. »Odlagališče lahko sprejme do 2700 ton odpadkov na dan, kar pa pokriva le 59 odstotkov vseh odpadkov v regiji Tangerang,« je pojasnil Vahju.
Preostanek odpadkov konča na divjih odlagališčih po celotnem Tangerangu, pa tudi v okolici Jativaringina. Tam so nastali strupeni hribi smeti, ki so včasih od stanovanjskih hiš oddaljeni manj kot sto metrov. Prebivalci so imeli že pred požarom hude težave s smradom, muhami in nenehnim strahom pred plazovi smeti.