Izraelski predsednik Isaac Herzog je mandatarstvo za sestavo 38. izraelske vlade podelil vodji opozicije Gadiju Eisenkotu. Šestinšestdesetletnega politika čaka naporno delo sestavljanja nove vladne koalicije, pri čemer ni gotovo, ali mu bo uspelo sestaviti večinsko vlado.
Eisenkot se je s svojo stranko Jašar na nedavnih parlamentarnih volitvah uvrstil na drugo mesto, takoj za Likudom premierja Benjamina Netanjahuja. Z blokom štirih opozicijskih strank premore 48 poslanskih sedežev, kar je kar trinajst poslancev manj od potrebnih 61 poslanskih glasov za potrditev vlade. Eisenkot si je mandatarstvo zagotovil, kljub temu da je bil v slabšem izhodiščem položaju od Netanjahuja, ki je s svojim vladnim blokom strank dosegel 53 poslanskih sedežev. Kljub temu pri pogovorih s predsednikom Herzogom ni dobil več glasov podpore za mandatarstvo kot nekdanji načelnik generalštaba Eisenkot. Ta si je zagotovil podporo vseh palestinskih strank, ki so na teh volitvah z 19 glasovi dosegle rekorden volilni rezultat.
S 67 glasovi podpore in po Herzogovem blagoslovu je tako postal novi mandatar, ki se mora odločiti, kako namerava sestaviti naslednjo vlado. Da ga čaka težko delo zaradi različnih, pogosto nasprotujočih si pozicij potencialnih koalicijskih partnerjev, je pred svojo odločitvijo o podelitvi mandatarstva očitno ugotavljal tudi predsednik Herzog. Še čez konec tedna se je posvetoval s ključnimi vodji političnih strank, kakšne so možnosti, da bi Eisenkot ta nasprotja premostil do uspešnega oblikovanja nove vlade.
Dvorjenje strankam ultraortodoksnih Judov
Vsaj glede na objavljena načela za sodelovanje v njegovi vladi si pušča relativno na široko odprta vrata, prehod skozi katera pa utegne biti bolj vabljiv za stranke ultraortodoksnih Judov kot za stranke palestinskih državljanov Izraela. Koalicijo namerava graditi na zahtevah, da stranke priznavajo Izrael kot judovsko in demokratično državo, sprejemajo vrednote deklaracije o neodvisnosti, se strinjajo z obveznim vojaškim ali civilnim služenjem državi ter opredeljujejo Hamas kot teroristično organizacijo, katere vojaške in vladne zmogljivosti je treba razgraditi.
Svojih zagotovljenih 48 glasov bi lahko razširil s sedmimi glasovi stranke ultraortodoksnih Judov – Združenega judovstva tore (UTJ), ki jih v koalicijo vabi eden od članov Eisenkotove koalicije, Avigdor Liberman. Popustiti je pripravljen pri pogojih opravljanja vojaške službe za ultraortodoksne Jude. A da bi Eisenkot imel dovolj glasov za koalicijo, bi potreboval še drugo ultraortodoksno stranko Šas z njihovimi šestimi poslanci, kjer pa sodelovanje z mandatarjem za zdaj izključujejo. »Da bi preprečili nove volitve in končali Netanjahuovo obdobje, nimamo druge izbire, kot da sprejmemo težke odločitve o zadevah, pri katerih je mogoče pokazati prožnost za dosego dogovorov. Dogovori ne pomenijo, da se odpovemo načelom, pogovori pa ne pomenijo, da se rdeče črte izbrišejo,« svoje popuščanje pojasnjuje Liberman.
Za zdaj se zdi, da Eisenkot izključuje oblikovanje manjšinske vlade s podporo palestinskih strank ali oblikovanje formalne koalicije z njimi. Kljub temu so iz stranke Ra'am (premorejo 8 poslanskih sedežev) sporočili, da bodo podprli novo vladno koalicijo, medtem ko tega ne bodo storili v Skupni listi (11 sedežev).
Likud želi enotnost
V Netanjahujevi stranki Likud se morajo tako za zdaj obrisati pod nosom za možnost, da bi sami sestavljali vlado. V minulih dneh so v svoje vrste vabili Libermanovo stranko Izrael je naš dom, a niso bili uspešni. V Likudu tako vnovič ponavljajo Netanjahujevo povolilno željo, da pride do oblikovanja vlade narodne enotnosti. Obrambni minister Israel Katz pojasnjuje, da je napočil čas za enotnost in solidarnost zato, da izraelski sovražniki ne bi začutili države kot ranljive zaradi notranjih nesoglasij. »Naša dolžnost je, da smo pripravljeni na vsak scenarij in da ukrepamo, kakor je treba, za zaščito izraelskih državljanov. Pred velikimi nalogami, ki nas še čakajo, moramo biti enotni,« je dejal Katz.
Meril je očitno predvsem na Iran, ki ga je poskušal še pred volitvami vnovič napasti premier Benjamin Netanjahu in o skupni akciji prepričati tudi ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ameriški predsednik je možnost napada prestavil na povolilni čas, Netanjahu pa se po močnem odporu v varnostnem aparatu države nato tudi ni odločil za samostojni napad na Iran.