»Ni podatkov o tem, kako se hobotnice stisnejo skozi odprtino, ki je precej manjša od premera njihovega telesa,« je v izjavi dejala Wenci Xin, morska biologinja z Nacionalne univerze v Singapurju.
Kot poroča spletni Popular Science, so Xinova in njeni sodelavci pred kratkim omogočili majanskim hobotnicam (*Octopus maya*) in mladim navadnim hobotnicam (*Octopus vulgaris*), da pokažejo svoje spretnosti. Njihove ugotovitve, objavljene v študiji v reviji *Journal of Experimental Biology*, kažejo, da pri hobotnicah morda ne obstaja enoten pristop, ki bi veljal za vse.
Najprej je ekipa potrebovala nekaj meritev. Raziskovalci so doslej predvidevali, da togi hrustančni oklep, ki pri hobotnici varuje osrednje živčevje, hkrati določa mejo, kako majhna se lahko žival skrči. Ob upoštevanju tega je Xin izmeril razdaljo med očmi posameznih osebkov in tako ocenil širino tega hrustančnega ovoja. V tem primeru je razmik med očmi posameznih hobotnic znašal približno od 0,6 do 1,3 palca.
Ekipa je nato izdelala prilagojene, prozorne plastične akvarijske posode, povezane z odprtinami, ki so bile bodisi nekoliko večje bodisi manjše od razdalje med očmi posamezne hobotnice. Zatem so preprosto namestili kamere in pustili glavonožcem, da ravnajo po svoje.
Ko je hobotnica naletela na razmeroma veliko odprtino, jo je najprej potipala s svojimi lovkami, nato pa skoznjo potisnila eno od njih – običajno eno od dveh sprednjih levih lovk. Zatem je skozi odprtino potisnila še do pet drugih lovk, nato pa z dvema od teh segla nazaj in se s priseski pritrdila na stene prvotne posode. Nazadnje je te lovke iztegnila in otrdela, da se je z njimi uprla ob steno ter skozi odprtino potisnila še preostale lovke, plašč in glavo. Hobotnica je v povprečju uspešno prešla iz ene posode v drugo v približno 20 sekundah.
Vendar pa so hobotnice pogosto spremenile svoj pristop, ko so naletele na ožje odprtine. Zaradi tesnejšega prostora so lahko skozi odprtino hkrati potisnile le določeno število lovk. V takšnih primerih so živali sklepni del svojega prehajanja razdelile na dve fazi: najprej so skozi odprtino potegnile vse preostale lovke, nato pa stisnile svoj plašč in skozi odprtino potisnile še preostali del telesa.
Resnici na ljubo je to uspelo le navadnim hobotnicam. Xinova ekipa je bila presenečena, ko je ugotovila, da se hobotnice vrste *Octopus maya* za ožje odprtine sploh niso zanimale. Namesto tega so preprosto počivale v drugem kotu posode, ne da bi odprtino sploh preizkusile s svojimi lovkami. Šele ko so jim ponudili drugo, večjo odprtino, so postale radovedne. V takšnih primerih so sicer potipale manjšo odprtino, a so se nato odločile za prehod skozi večjo.
Čeprav se je študija osredotočila le na dve vrsti, rezultati kažejo, da se lahko načini, na katere hobotnice premagujejo tesne prostore, med seboj razlikujejo. Hkrati se zdi, da hrustanec v njihovi glavi določa vsaj nekatere njihove fizične omejitve. Kakorkoli že, poskusi biologov kažejo, da bo hobotnica – če vsaj meni, da lahko skozi odprtino zleze – to zagotovo poskusila.