Premierjev ponedeljkov govor, prvi veliki govor po katastrofalnem porazu njegovih laburistov na nedavnih delnih lokalnih volitvah v Angliji in po njihovem poniževalnem neuspehu na volitvah nove skupščine v Walesu in parlamenta na Škotskem, so napovedovali kot govor, s katerim se bo rešil ali pokopal. Ni se zgodilo ne prvo ne drugo, ampak nekaj vmesnega. Če bi bil zapornik, obsojen na smrtno kazen, bi rekli, da je dosegel odložitev usmrtitve do jeseni.
Ko je premier zavihal rokave
Keir Starmer se je za to predstavo znebil suknjiča in kravate ter zavihal rokave, dobesedno, da bi zanj razmeroma strastno tri ure in 38 minut govoril in po govoru odgovarjal na zelo neprijetna vprašanja sedme sile, posebno o tem, ali je za vlado in Britanijo bolje, da vajeti oblasti prepusti komu drugemu. Da odstopi. Ne, odstopil ne bo. Priznal je napake, a vse njegove velike politične odločitve so bile pravilne, med njimi odločen ne sodelovanju v vojni proti Iranu in vlaganja v zdravstvo in druge javne službe. Priznal je tudi, da so bile strankine izgube na volitvah prejšnji teden težke in da ve, da so ljudje razočarani nad njim ter da jim mora dokazati, da se motijo o njem. Zavedal naj bi se, da postopne spremembe ne bodo zadostovale pri spopadanju z britanskimi izzivi in da spremembe za Britance ne morejo priti dovolj hitro. Pomagal si je celo z ugotovitvijo, da je prejšnja konservativna vlada s stalnim spreminjanjem voditeljev povzročila kaos, ki je Britanijo stal zelo veliko, kar je res. Očitno se je tudi odločil, da bo ne samo zaostril kritike brexita, ki je Britanijo še veliko več stal, ampak bo zelo pospešil zbliževanje z EU. Obnova odnosov z EU bo tisto, kar bo glavni dosežek njegove vlade. Britanija bo na prihodnjem vrhu EU zase določila novo smer. Pospešil bo tudi zakonodajni postopek za polno nacionalizacijo britanske jeklarske industrije.
Samo laburisti in on lahko ustavijo Faragea
Starmer je poudaril, da bi morali Otočani misliti predvsem na to, kakšne nevarnosti jim prinaša morebitni prihod na oblast Nigela Faragea in njegove populistične desničarske evrofobne stranke Reformirajmo Združeno kraljestvo. Ustavijo ju lahko samo laburisti in on. Svoje ministre naj bi s tem govorom prepričal, ne pa tudi vse daljše vrste poslancev, ki še vedno zahtevajo njegovo zamenjavo. Starmerjeva namestnica Lucy Powell je pozvala laburiste, naj bodo kot enotno moštvo, in poudarila, da je njihov dejanski nasprotnik Farage. Najbolj posrečeno se je odzvala poslanka, ki je dejala: »Ni važno, kaj si jaz mislim o govoru, važno je, kaj si misli Catherine West.« To je do zdaj malokomu znana laburistična poslanka avstralskega rodu, ki je »zaslovela«, ko je po volilni polomiji laburistov zagrozila, da bo Starmerja izzvala na voditeljski dvoboj, če se ne bo opogumil kateri od ministrov. »Premalo in prepozno,« je Westova ocenila Starmerjev govor, odstopila od svojega izziva, a dodala, da zbira imena laburističnih poslancev na pozivu premierju, naj sam določi urnik za volitve voditelja (ta avtomatično postane premier, če je stranka na oblasti) v septembru. Najboljše za stranko in državo je urejena primopredaja (premierskega stolčka). Vse kaže, da bo Starmer do septembra varen.