Britanski premier Keir Starmer je izjavo v parlamentu začel s posipanjem s pepelom. Priznal je, da je bilo imenovanje Petra Mandelsona za veleposlanika v Združenih državah napaka, in sicer njegova napaka. »Mandelsona ne bi smel imenovati. Prevzemam odgovornost za to odločitev in se vnovič opravičujem žrtvam pedofila Jeffreyja Epsteina,« je dejal premier Starmer, preden je prešel na zelo pravniško pojasnjevanje tega, kaj in kdaj je vedel o tem, da je agencija za varnostno preverjanje ocenila, da Mandelson ni primeren za veleposlanika v ZDA.
Pred začetkom te posebne seje poslanske zbornice je predstavnik Downing Streeta 10, torej vlade, rekel, da je premier nehote zavajal parlament. Starmer tega sicer ni ponovil, je pa poudarjal, da ne njemu, ne zunanjemu ministru, ne nobenemu drugemu ministru državni uradniki zunanjega ministrstva niso nikoli povedali, da omenjena agencija ni prižgala zelene luči imenovanju Mandelsona. Starmer je dejal, da je šele prejšnji teden prvič izvedel, da so državni uradniki januarja lani odobrili Mandelsonovo imenovanje kljub rdeči luči agencije in jo tako očitno obšli. Premier je ponavljal, da je jezen in da je neopravičljivo, da tega ne njemu ne nobenemu ministru nikoli niso povedali.
»Niste bili niti malo radovedni?«
V parlamentu je dobil veliko vprašanj. Večkrat je slišal, zakaj ni vprašal, ali je Mandelson opravil varnostni izpit. Ni bil niti malo radoveden? Kritizirali so ga, ker ni že prejšnjo sredo, ko je v parlamentu odgovarjal na redna vprašanja, poslancem povedal, da je dan prej izvedel, kar zdaj vedo vsi in zaradi česar njegov položaj visi na nitki. In ga vprašali, ali bi Britanci to sploh izvedeli, če škandala ne bi razkril dnevnik Guardian. Med sejo pa so iz poslanske zbornice izgnali poslanca, ki je Starmerju dejal, naj prizna, da laže.
Poslanca so torej utišali, niso pa utišali pozivov k odstopu premierja in trditev, da je zavajal parlament. Minister za Škotsko Douglas Alexander odgovarja, da Mandelsona ne bi smeli imenovati za veleposlanika v ZDA in da se premier tega zaveda ter priznava napako, da pa »absolutno lahko politično preživi ta škandal, saj preprosto ni res, da je lagal v parlamentu«, kot trdi opozicija.
Prehitevanje ga lahko drago stane
Zametek afere Mandelson je v odločitvi Starmerja, da nekdanjega arhitekta Blairovega novega laburizma Mandelsona imenuje za novega veleposlanika v ZDA pri Trumpovi drugi administraciji, še preden je agencija za državno varnost preverila njegovo primernost za najpomembnejšega britanskega veleposlanika v tujini, vsaj v očeh javnosti. Glavno besedo v tej agenciji imajo varnostne službe.
Starmer naj bi se tako odločil, čeprav so mu svetovali, naj počaka in da Mandelson morda ni primeren zaradi problematičnih dejanj v preteklosti, od prijateljevanja z ameriškim pedofilom Jeffreyjem Epsteinom do poslovnih in drugih vezi s Kitajsko in Rusijo ter dveh odstavitev z ministrskih položajev, ki sta bili posledica koruptivne zlorabe položaja in laganja. Starmer naj bi se trmoglavo odločil zanj, ker je bil prepričan, da je najprimernejša oseba za obvladovanje britansko-ameriških odnosov po vrnitvi pričakovano kaotične Trumpove administracije. Resnici na ljubo je to odločitev kljub sedanji srditi kritiki in pozivom k Starmerjevu odstopu hvalil celo vodja stranke Reformirajmo Združeno kraljestvo Nigel Farage.
Opozicija enotna v kritiki
Voditeljica konservativcev Kemi Badenoch zdaj pravi, da so vse razlage Downing Streeta 10 »popolnoma absurdne« in da »vse poti vodijo k odstopu«. Pravi, da intenzivno razmišlja o vseh parlamentarnih možnostih za odstranitev premierja, ter javno poziva poslance vladajoče laburistične stranke, naj »naredijo, kar je prav, in se ga znebijo«. Vodja Liberalnih demokratov Ed Davey je dejal, da nastali položaj kaže na »katastrofalno slabo presojo« premierja glede vprašanja nacionalne varnosti in na to, da je Starmer zavajal javnost in parlament. Farage je dejal, da ne dvomi o tem, da je Starmer zavajal parlament, vodja Zelenih Zack Polanski pa, da se današnji dan »ne bi smel končati« brez Starmerjevega odstopa, vsak drugačen izid pa bi bil »absurden scenarij«.
Premier pozivov k odstopu ni niti omenil. Njegovih težav pa ni konec. Nadaljevale se bodo v torek, ko bo na poslanska vprašanja odgovarjal Olly Robbins, ki ga je Starmer odstavil s položaja vodilnega državnega uradnika in ga tako brez besed okrivil za najnovejše poglavje Mandelsonove afere. Opozicija ga razglaša za žrtveno jagnje. Prevladuje pa prepričanje, da bo Starmer politično preživel najmanj do majskih lokalnih volitev, ko bi se njegova stranka lahko obrnila proti njemu, če bo izid za laburiste tako porazen, kot napovedujejo. Starmerja namreč lahko s položaja odnesejo le poslanci njegove stranke, če ne odstopi sam.
