Sredi puščave v južni Kaliforniji, med nasadi datljev in cesto proti mehiški meji, stoji tabla: Republika Slowjamastan. Za njo ni mesta, ni infrastrukture in ni prave države. Je pa ideja; in okoli nje zbrana skupnost, ki šteje več kot 25.000 ljudi.
Slowjamastan je ustanovil Randy Williams, radijski voditelj iz San Diega. Parcelo v puščavi je kupil leta 2021, v času pandemije, ko je zaradi zaprtja sveta obstal tudi njegov dolgoletni cilj: obiskati vse države sveta. Ker mu je ostala še ena, se je odločil, da si državo preprosto ustvari sam. Na kupljenem zemljišču je postavil znake, določil mejo, oblikoval simbole in razglasil mikronacijo. Sam se je oklical za sultana. Projekt, ki se je začel kot šala, se je hitro razvil v nekaj več.
Pravila igre in skupnost brez obveznosti
Slowjamastan ima vse, kar imajo države: ustavo, zastavo, potne liste in celo lastno valuto. A pravila, ki veljajo v tej »državi«, hitro pokažejo, da ne gre za resno politično tvorbo. Prepovedani so namreč obutev crocsi, prepovedano je pošiljanje e-pošte z ukazom »odgovori vsem«, je pa dovoljena prehitra vožnja le v primeru, da se vam mudi prevzeti naročeno hrano.
Na prvi pogled gre za šalo, a prav v teh pravilih je bistvo projekta. Ne gre za to, da bi Slowjamastan ponujal alternativni politični sistem, temveč za to, da se od realnega sveta zavestno oddalji. Namesto velikih idej ponuja drobne, prepoznavne absurdnosti vsakdana in jih obrne v pravila. Tudi vloga ustanovitelja sledi tej logiki. Williams kot »sultan« nastopa v uniformi, uporablja izmišljeni naglas in zavestno gradi podobo države, ki je bolj performans kot institucija. A prav ta igrivost omogoča, da projekt ne ostane le osebna domislica.
Okoli njega se je namreč oblikovala skupnost. Državljanstvo je brezplačno in odprto za vse, večina ljudi pa sodeluje na daljavo, prek družbenih omrežij. Nekateri Slowjamastan tudi obiščejo, na lokaciji v puščavi pa jih pričaka improvizirani mejni prehod in nekaj simbolnih elementov države.
Ključno je, da od svojih »državljanov« država ne zahteva skoraj ničesar. Ni davkov, ni obveznosti, ni odgovornosti. Prav v tem je njena privlačnost. Slowjamastan ne želi urejati življenja, temveč omogočiti kratek odmik od njega, kar mnogim predstavlja predvsem pobeg. V času, ko je politični prostor vse bolj razdeljen in naporen, projekt ponuja prostor brez konflikta. Še več! Razprava o politiki je v Slowjamastanu celo prepovedana.
Ljudje se državi pridružujejo iz različnih razlogov. Nekateri iz radovednosti, drugi iz zabave, tretji preprosto zato, ker iščejo prostor odmika, vsem pa je skupno to, da v njem najdejo prostor, ki ga v vsakdanjem življenju pogosto manjka.
Več kot le šala
Mikronacije niso nič novega, a večina ostane na ravni marginalnih projektov brez širšega dosega. Slowjamastan izstopa predvsem po tem, da mu idejo je uspelo razviti dlje, ne le kot koncept, temveč kot strukturo, ki vsaj na zunaj posnema delovanje države. Danes ima Slowjamastan lastno »vlado«, izdaja potne liste, tiska svojo valuto in organizira vstop v državo prek improviziranega mejnega prehoda. Obiskovalci lahko ob prihodu dobijo vstopni žig, projekt pa vključuje tudi simbolne institucije, kot so »policija«, »vojska« in diplomatski nazivi. Ustanovitelj se ne predstavlja le kot idejni vodja, temveč kot »sultan«, kar dodatno utrjuje igro državnosti.
A kljub tej strukturi Slowjamastan ni država v pravnem smislu. Ni mednarodno priznana, nima suverenosti in ne opravlja funkcij, ki so ključne za dejansko državo. V tem smislu gre za simulacijo države, za projekt, ki uporablja njene simbole, ne pa tudi njene realne moči. Ravno ta dvojnost je razlog, da projekt deluje. Po eni strani ponuja dovolj elementov, da deluje »resno«, z dokumenti, pravili in organizacijo, po drugi strani pa ostaja dovolj igriv, da ne prevzame teže realne politike.Zato Slowjamastan ni več le osebna domislica enega človeka, temveč primer, kako lahko preprosta ideja preraste v skupnost. Več kot 25.000 ljudi iz več kot sto držav se je registriralo kot »državljani«, kar je za mikronacijo izjemno velik doseg.