V takih ekonomskih migracijah v resnici ni nič slabega, na to pa se vse pogosteje veže še neki pojav. Na pristojnih občinskih uradih in ministrstvih trdijo, da večje število ljudi kot običajno prosi za spremembo imena. Kot najpogostejši razlog navajajo, da »zaradi lažje izgovorjave in komunikacije v državah, v katere se izseljujejo«. Nič presenetljivega, ljudje, ki zapuščajo kraje svojih prednikov, mislijo, da bodo za seboj pustili tudi breme imena, ki se v tukajšnjih kulturah globoko povezuje s človekovo vseobsežnostjo. Z usodo, kot bi rekli.
V tem smislu v zahodni kulturi s poimenovanji ne bi smelo biti večjih težav. Moralo bi biti vseeno, kako se imenuješ. Če si Ivan, potem si Janez, Johann, John, Johannes, Ioannes, in bolj ali manj te povsod kličejo enako. Tako je tudi, če si Emmanuel – potem si Manu, Manos, Mane in te stvari takoj delujejo. A nekoliko težje je z orientalskimi kulturami. Tu si, če si Ivan – Jahja, kar sploh ni pogosto ime. In s tem nastane zaplet. Kjer je zgodba o Bosancih definitivno reka brez vrnitve. V kateri je absolutno vse mogoče. Še je na primer živa travma, v kateri učiteljica lista po dnevniku v prvem razredu sarajevske osnovne šole Miljenko Cvitković, kamor hodijo večinoma otroci iz »boljših« družin, iz družin staroselcev ali novih partijskih kadrov. Otroci imajo večinoma »moderna« imena: tvoja najboljša prijatelja sta Zlatan in Damir, tu so Saša, Mili, Svjetlan, Denis, deklice so Ines, Dubravka, Isidora, Biljana, Darja, ti pa si – Ahmed. Razrašča se napreden duh socialističnih sedemdesetih in osemdesetih, ti pa nosiš »izrazito«, tradicionalno muslimansko ime, ki si ga dobil po dedu, podoficirju vojske Kraljevine Jugoslavije in poznejšem pripadniku odporniškega gibanja, sodelavcu legendarnega Vladimirja Perića Valterja. Res je, on ima na koncu imena »t«, kar je turška verzija imena, medtem ko njegov sin, antikomunist, svojemu sinu, torej meni, da povsem arabsko verzijo tega imena. Ahmed. Sin puščave. Ali, po izvornem pomenu, »tisti, ki ga hvalijo«, »odličen«.
Hja, kakšna je ta odličnost, v kateri vedno malce gledaš v konico čevljev, ko moraš javno povedati svoje ime? Še kako je živ pred menoj prizor iz hotela Slon, v katerem legendarna Marjana Deržaj ob klavirski spremljavi poje svoje šansone. In ko poje pesem »Moj sin«, pride do naše mize, me poboža po glavi in vpraša:
»Kako ti je ime?«
V želji, da bi se v tem trenutku vdrl v zemljo in izginil v ostankih koliščarskih bivališč ali vodovodu stare Emone, vseeno izustim:
Ahmed.
In gospa z manirami zvezde pogleda proti polni dvorani, v kateri, če sem iskren, nisem občutil, da bi se kdorkoli začudil, ko je slišal ime. Hvala, gospa Marjana, angeli naj vas varujejo. Rešili ste me nekega dolgotrajnega kompleksa. Le da R., eni od nas treh, ki smo po rodu iz Bosne, ona pa je rojena Slovenka, ni uspelo prikriti nelagodja.
»Pa kje je našla prav tebe?«
Da, to ime je tu in tam znalo povzročiti neprijetnosti. Na primer na vlaku Pariz–London, ko francoski in angleški carinik med 330 potniki, ki naj bi potovali pod Rokavskim prelivom in prišli do Bayswaterja, dvigne v zrak moder bosanski potni list in zakliče: »Pojdite z nami.« In pokliče le enega samega potnika. Odličnega. In tako bo tudi v prihodnje, vse dokler bodo tisti s takšnimi imeni izvajali teroristične napade. Ni kaj. Karma is a bitch.
Vrnimo se torej k trendom dajanja imen otrokom pri južnjakih, ki jih lahko, odkar so na začetku sedemdesetih tudi muslimani dobili status naroda (z velikim »M«), okarakteriziramo nekako takole: emocionalno približevanje svetu preko »internacionalizacije«. Če ste na primer Milorad ali Milovan, v Parizu ni nobenih težav, da vas kličejo Milo. Kar je črnogorsko narodno ime, znano po vsem svetu, saj je tako ime Gospodarju te majhne države, balkanskega Monte Carla. Milo. Priimek je malce težje izgovoriti – Đukanović, a v tem primeru je, kot pri slikarju, dovolj samo ime. Milo. Ali Miro. Obstajajo na primer imena, ki jih je lahko germanizirati. Imel sem kolega, delal je v mednarodnih organizacijah in ime mu je bilo Muris. Vsa mednarodna birokracija ga je klicala Morris, visok in modrook je bil videti kot povsem soliden Američan. Ali pa Maid, ki živi v Londonu. Ima rdeči pigment in pomarančno barvo las, govori jezni cockney in tam ga vsi kličejo – Mike. In povrhu zaradi barve mislijo, da je Irec, čeprav je več generacij iz Mostarja. In je strasten navijač Chelseaja.
Ko smo že pri Mostarju – tam so šli v času socializma zares najdlje v detradicionalizaciji: nihče od mojih sorodnikov nima muslimanskega imena. Ime jim je Vanja, Aljoša, Amrita… Zadnja je dobila ime po indijski pesnici Pritam, morda celo najpomembnejši osebi v literaturi 20. stoletja, ki jo imajo enako radi v Indiji in Pakistanu. Okej, tetka je Majda, to je tako slovansko, a šopek prijateljev je tako pisan, kot je le mogoče. Alen, Axel (piše se »ks«), Arnel, Slaven, Saša, Ernis (kar zveni kot Ernest, saj »pomembno je imenovati se Ernest«), v širšem spektru pa se pojavlja še Rebeka, celo Daglas. To na primer ljudi zbega na podoben način, kot ko v Sloveniji naletiš na kako trdo slovansko ime in še bolj trd germanski priimek. Albin Wingerl, na primer. Ali, kaj jaz vem, Zvone Šedlbauer. Tako nekako. Vesna Kölbl, legenda, na primer. Saj veste, kaj hočem reči. A to se takoj »posloveni«. Ali pa ne takoj.
Pri lepšem spolu imajo vendarle najmočnejšo vlogo vzdevki. Umetniška imena. Dženita zelo hitro postane Janet, malo težje Jana, najlažje pa – Jane. Munevera je – Minerva, a veliko število ljubkovalnih imen se uporablja kot »umetniško« ime: Šefika in Refika sta pogosto Kika, Hatidža je Điđa, Mubera je Bera. In tako naprej. Kar je v preteklosti v dobri meri skrivalo korene imena.
Retradicionalizacija in nacionalni preporod sta prinesla nov val starih imen: pri Srbih je na primer največja obsedenost z dinastijo Nemanjićev. Najbolje so jo odnesli Lazar, Stefan in Nemanja, medtem ko je najbolj priljubljeno žensko ime – Sofija. Pri Hrvatih so po kratkem norenju za kralji v devetdesetih – Krešimir, Zvonimir – najpogostejša svetopisemska imena David, Jakov, Petar in seveda Ivan. Ki jih očitno ni treba spreminjati, če se človek odloči, da se bo odpravil v beli svet. Vendar imata Srbija in Hrvaška nekaj skupnega. Najbolj priljubljeno ime pri enih in drugih je – Luka (pravzaprav tudi pri danes rojenih Slovencih). Kar je, kot vemo, svetloba. Muslimansko ime, ki bi ustrezalo temu, bi bilo – Nurija. Nur je v arabščini to, kar je v latinščini lux. Svetloba. Luč.
Ja, zdi se, da je manj pomembno, kako je človeku ime, pomembno je, kako žari. A tudi pri tem je treba biti previden. Kot pravi veliki Orson Welles: »Ne sij premočno, stvari, ki se najbolj bleščijo, imajo tudi največjo senco.« Pa tudi prestar sem, da bi si zdaj spreminjal ime. A kljub temu življenje ni pošteno. Če ti je imel Ervin, si lahko nemški general, hrvaški pesnik, bosanski kitarist, največji slovenski časopisni novinarski pisec vseh časov in ameriški košarkar. Če pa ti je imel Ahmed, so možnosti relativno manjše. A kaj naj? Ime je znak. Znaki pa stojijo ob poti.
