Nekdanja profesionalna metalka kladiva, ki je Italijo zastopala na olimpijskih igrah v Londonu, je lani prevzela vodenje Genove. Kot županja je v začetku aprila pritegnila italijansko in svetovno pozornost, ko je na trgu Piazza Matteotti v tem pristaniškem mestu gostila ogromno tehno zabavo. Posnetki, na katerih ob slavni didžejki Charlotte de Witte upravlja mešalno mizo, so se hitro razširili po družbenih omrežjih.
Kontrasta z Melonijevo, katere ena prvih potez ob nastopu mandata je bila ostra omejitev nezakonitih zabav z elektronsko glasbo, ni mogoče spregledati. Njen prihod na politično prizorišče ne bi mogel biti bolje tempiran, piše Politico.
Poraz Melonijeve
Vlada Giorgie Meloni je marca utrpela boleč poraz na referendumu o pravosodnih reformah, kar je opozicijskim strankam vlilo novo samozavest in občutek, da imajo na naslednjih parlamentarnih volitvah predvidoma prihodnje leto možnost za zmago.
Vendar bo levica pred tem potrebovala izvoljivega kandidata. Štiridesetletna Salisova je glede tega previdna. V marčevskem pogovoru za dnevnik La Stampa je priznala: »Lagala bi, če bi rekla, da me prehod v državno politiko ne zanima.« Kot pravi, je njena ekipa zaznala, da jo številni uporabniki družbenih omrežij pogosto pozivajo k prestopu na državno raven.
Njen vpliv raste
Kljub previdnosti Salisova pridobiva zagon. Nedavna anketa agencije Noto kaže, da bi njena (za zdaj še neobstoječa) strankarska lista na državni ravni lahko prejela približno 6,5 odstotka glasov. To je izjemen dosežek za nekoga, ki sploh nima stranke in še ni uradno napovedal kandidature. S tem bi se podpora levičarski koaliciji povzpela na 45,5 odstotka, kar je le korak stran od desničarske koalicije, ki uživa 46,8-odstotno podporo.
Napadi z desnice
Desničarski časopisi jo zdaj napadajo skoraj vsak dan, kar je jasen znak, da je njeno delovanje že začelo vznemirjati vladajoče. Trenutno sta glavna tekmeca za vodilno mesto na levici Elly Schlein, vodja Demokratske stranke, in Giuseppe Conte iz populističnega Gibanja petih zvezd. Salisova pravi, da ne želi sodelovati v teh pogovorih, kar sproža ugibanja, da namerava na prizorišče stopiti pozneje kot neodvisna kandidatka.
»Kot športnik moraš za vsako zmago – naj bo regijska, državna ali olimpijska – nekaj žrtvovati,« je dejala. »Enako velja za politiko. Za zmago moraš ostati enoten, kar pomeni kompromis.« Trdi, da je pomanjkanje enotnosti edina stvar, ki levici preprečuje, da bi se resno zoperstavila Melonijevi.
Podobno kot Giorgia Meloni se tudi Salisova opira na idejo »normalnosti« in se predstavlja kot povsem običajna Italijanka. Kot hči oskrbnika športnih igrišč je opisala skromno odraščanje: »Praktično sem odrasla na atletskem stadionu.« Kot metalka kladiva je bila desetkratna državna prvakinja in dvakratna olimpijka, preden je poškodba končala njeno športno kariero tik pred igrami v Riu leta 2016.
Precejšnje pozornosti je deležen tudi njen videz. Kritiki se radi obregnejo ob njeno podobo »vplivnice«, saj se pogosto fotografira v dizajnerskih oblačilih in z dragimi modnimi dodatki. Ob tem pravi, da je mizoginija v politiki zelo opazna, saj se »pri ženskah presoja vedno premakne s kompetenc na osebno in zasebno«.
Njeno kritiziranje Melonijeve se tako osredotoča na premierkin način vodenja države in na neuspehe vlade pri vprašanjih varnosti, revščine in zdravstva. Izpostavlja tudi neposrečeno politično povezovanje Melonijeve z Donaldom Trumpom: »Ne pozabimo, da ga je podprla za Nobelovo nagrado za mir … Takšne stvari se ne starajo dobro.«
Poudarja tudi, da Melonijeva kot prva predsednica vlade svoje funkcije ni izkoristila za izboljšanje položaja žensk. »Biti prva ženska na čelu vlade je zamujena priložnost. Ni dovolj, da tvoja osebna kariera cveti, če ne daš realnega zagona politikam, ki podpirajo ženske, kot so vrtci in oskrba starejših. Ko so te storitve podhranjene, ceno vedno plačajo ženske,« je dejala.
Njene dosedanje poteze v Genovi so bile progresivne: registrirala je otroke lezbičnih parov, rojene v tujini, odprla občinski urad za pravice skupnosti LGBTQ+ in uvedla minimalno plačo za občinske pogodbenike. Kljub temu se z razmišljanjem o državni ravni vse bolj pomika proti sredini in pragmatičnim vprašanjem zdravstva, dela in migracij.
Italijanska levica vidi Salisovo kot kandidatko s prepričljivo osebno zgodbo in brez politične prtljage, ki lahko premosti razlike in se poveže z mlajšimi volilci. Ali bo to dovolj, da izzove Melonijevo, za zdaj ostaja negotovo.